Začetek 70. let minulega stoletja je bil zaznamovan z popularizacijo prav posebnega žanra italijanskih grozljivk, imenovanega giallo. In nekakšen kreativni vodja tega žanra je bil vsekakor Dario Argento, ki je leta 1970 presenetil s psihološkim trilerjem The Bird with the Crystal Plumage, katerega še danes brez dvoma uvrščamo med šolske primere gialla. Film postreže s preprosto zgodbo o ameriškem pisatelju Samu Dalmasu, ki skupaj s svojimi dekletom preživlja mirne počitnice v Rimu, tik pred odhodom pa se nehote zaplete v preiskavo brutalnih umorov mladih deklet, za katerimi stoji strašljiva postava v usnjenem dežnem plašču in klobuku (tovrstna pojava zlikovca je sicer dokaj značilna za giallo grozljivke). Argento se že v svojem režijskem prvencu izkaže kot mojster suspenza in gledalca po uvodnih minutah nemudoma potegne v misteriozno zgodbo, polno stiriliziranega nasilja, unikatne vizualne podobe ter počasnega tempa, ki potrpežljivo razvija okvirno zgodbo in njene junake. Film postreže z za Argenta značilnimi kontrasti med brutalnim nasiljem in živimi barvami, med temo in svetlobo, med arhitekturno razkošnimi stanovanji in zanikrnimi podeželskimi luknjami, hkrati pa je tu prisotna tudi namerno melodramatična igra, ki začudoma ne pokvari strašljivega vzdušja zgodbe, ampak tega naredi še bolj pristnega. Film se sicer ne uspe izogniti nekaterim začetniškim napakam, med katerimi so predvsem površinski liki, določeni nesmiselni deli zgodbe (med drugim ni povsem jasno, zakaj rimska policija zaupa podatke o preiskavi navadnemu civilistu kot je Dalmas) ter slabo zamišljen razplet, kjer gledalec dobi občutek, kot da je Argentu proti koncu zmanjkalo idej in se je moral na hitro spomniti nečesa, kar bi sklenilo osrednjo zgodbo. Toda The Bird with the Crystal Plumage je še vedno velikanski uspeh za Argenta, saj film uspe tudi po več kot 50. letih še vedno pošteno prestrašiti, nivo suspenza pa je takšen, da o njem marsikateri sodobni trilerji zgolj sanjajo.