Včasih je potovanje pomembnejše od cilja in včasih je bolje obtičati z vprašanji kot pa da z odgovori razrešiš skrivnost, ki te neustavljivo privlači. Na tak način bi lahko opisal izkušnjo ob gledanju portugalskega meditativnega slasherja The Forest of Lost Souls. Prvo, kar pri režijskem prvencu Joseja Pedra Lopesa pade v oči, je preprosta, toda čudovita črno-bela fotografija, ki s širokimi plani skrivnostnega gozda samomorov prepričljivo izlušči strah in nelagodje iz nečesa, kar je očem nevidno, hkrati pa strogo ekspresivna igra razkrije več emocij in razpoloženj kot tisoč in ena beseda. Zgodba je dokaj preprosta, čeprav v sebi skriva mnoga presenečenja; dva popolna tujca, ostareli Ricardo in mlajša Carolina, se srečata v slovitem portugalskem gozdu samomorov, da bi končala svoji življenje, vendar se kmalu izkaže, da prostor sprošča strašljivo energijo, zaradi katere se fatalizem glavnih junakov spremeni v okrutno nasilje. The Forest of Lost Souls kakopak ni primeren za vsakogar, saj gledalca ne drži za roko in mu večino vsebinskih odgovorov zamolči, vendar pa je minimalistično potovanje stkozi najtemnejše predele človekove duše dovolj skrivnostno in mikavno, da se tisti bolj potrpežljive sorte ne bodo počutili ogoljufane. Prepričljiva art horror drama, ki dokaže, da je meja med norostjo, pesimizmom in čustveno otopelostjo zelo tanka.

Ocena