Španski filmski mojster Pedro Almodovar že od nekdaj izraža globoko zanimanje za človeško telo, največkrat v korelaciji z erotiko in spolnostjo. Na nek sprevržen način se tega loteva tudi v psihološkem šokerju The Skin I Live In, ki pripoveduje zgodbo o uspešnem plastičnem kirurgu (Almodovarjev stalni sodelavec, znova šarmantni in odlični Antonio Banderas) s travmatično preteklostjo; odkar je njegova žena zgorela v požaru, se namreč katarzično trudi najti formulo za “popolno nadomestno kožo”, ki bi lahko pomagala žrtvam bolezni in poškodb kože. Ko mu naposled to tudi uspe, opusti svojo etično držo in začne izvajati tvegan eksperiment na mladi ženski s prav tako skrivnostjo preteklostjo, tekom njenega bivanja v kirurgovi velikanski vili pa se začnejo luščiti šokantne podrobnosti iz življenja obeh.  The Skin I Live In je provokativen film o večni problematiki človekovega obsedenega čaščenja videza in zunanje “lepote”, s katerim želi zakriti svojo notranjo bolečino in čustveno izpraznjenost. Zato ne preseneča, da je film poln unikatnih kontrastov med barvitim materialnim razkošjem, v katerem živi glavni junak ter njegovo prazno notranjostjo, kjer je koža zgolj lupina brez žarka človečnosti. Film je prav tako zelo naporen film, saj Almodovar zgodbo razvija počasi in potrpežljivo, njeni posamezni delčki pa se začnejo sestavljati v celoto šele v zadnji tretjini. Do tam pa film preskakuje med preteklostjo in sedanjostjo in četudi gledalcu ne bo docela jasno, v katero smer zgodba potuje, bo očaran nad njeno misterioznostjo ter postopnimi šoki, ki nikoli niso sami sebi v namen ali pa zgolj v namene cenene eksplotacije. The Skin I Live In je film brez kompromisov, ki preko intimne zgodbe gledalca vzpodbudi k širšemu razmisleku o tem, odkod izhaja prava lepota.