Veliko žensk je imelo v svojem življenju na tak ali drugačen način opravka z zalezovalcem, ki jih je bodisi opazoval iz varne razdalje, v nekaterih primerih pa je celo postal nasilen, kar je med drugim pripeljalo tudi do umora. V primeru Cindy James, 45 – letne medicinske sestre iz Vancouvra, je težko reči, kaj je botrovalo njeni prezgodnji smrti, toda glede na njeno več kot šest let trajajočo aganijo z zalezovalcem, se možnost umora ne zdi povsem nemogoča. Četudi je policija njeno smrt označila za samomor, je nemogoče spregledati okoliščine, ki so privedle do usodnega dne, ko je Cindy umrla. Ne glede na prave razloge, ki so privedeli do tragedije, je nemogoče zanikati, da je zgodba Cindy James eden od najbolj strašljivih prikazov tega, kako lahko zalezovalec svojo žrtev potisne na rob živčnega zloma, da si ta celo vzame življenje.

Cindy se je rodila leta 1945 v Ontariu, Kanada v družini, kjer je bil njen oče zaposlen kot vojaški zdravnik. Kmalu po koncu vojne se je zaradi očetove odločitve, da bo izpopolnil svoje znanje v medicini, celotna družina preselila v Vancouver. Leta 1949 je oče uspel dobiti službo v vojski, vendar je narava njegovega poklica (delo je opravljal po celotni državi) zahtevala, da mu je na potovanjih družina znova sledila. Cindy zaradi stalnih selitev iz kraja v kraj kot otrok ni uspela navezati pristnih prijateljskih stikov z vrstniki, njena starša pa sta jo v strahu, da bi se na koga preveč navezala in ob slovesu trpela, držala za štirimi stenami. Cindy je sicer bilo bistro dekle, ki je sanjalo o službi medicinske sestre, toda njena mladost ob strogem avtoritativnem očetu ter stalnih selitvah je bila vse prej kot idilična. Leta 1962 je oče vložil prošnjo za delo v Evropi, zato bi se družina morala znova seliti, tokrat v Pariz. Cindy, takrat že muhasta 18 – letnica, se je prvič v življenju uprla volji svojih staršev in ostala sama v Vancouvru, kjer je nadaljevala s šolanjem za medicinsko sestro. Družino je sicer v poletnih mesecih redno obiskovala, njen brat pa je pogosto prišel iz Pariza v Vancouver, da bi preživel nekaj časa s svojo sestro.

Cindy je družini pošiljala tudi pisma, kjer je med drugim razodela, da je njen zaročenec storil samomor, četudi nihče od družinskih članov, niti njen brat, ni vedel, da je zaročena. Let 1965 se je zapletla v razmerje s skoraj 20 let starejšim zdravnikom Royjem Makepeacom, ki je tedaj še bil poročen, vendar se je leto dni kasneje ločil in poročil s Cindy. Njun zakon je trajal dobrih 16 let, minila pa je v znamenju Cindyjinega vse bolj čudaškega obnašanja; od pogostih napadov ljubosumja, širjenja laži, da se je njena družina zarotila proti Royju pa vse do obtoževanja, da jo je mož zlorabljal in bil do nje nasilen. Roy je sicer priznal, da jo je ob dveh priložnost, ko jo je zgrabila histerija, udarila po licu, vendar pa znakov kakšnega hujšega nasilja ni bilo moč dokazati. Leta 1982 sta se Roy in Cindy ločila in slednja je prvič v življenju šla na svoje. Ironično se je v istem trenutku zanjo začelo obdobje groze, katerega ni slutila niti v najhujših nočnih morah. Kmalu po vselitvi v nov dom je Cindy začela prejemati nenavadne telefonske klice moškega, ki ji je grozil s posilstvom in smrtjo. Še bolj jo je prestrašilo dejstvo, da je klicatelj pozal njeno ime in jo celo opazoval. Nekega večera, ko je Cindy dobila občutek, da jo nekdo opazuje, je zagrnila zavese in nemudoma prejela telefonski klic, kjer jo je grozeči glas povedal: “Zagrnjene zavese ti ne bodo pomagale, ker vem, da si doma.” Cindy je 12. oktobra 1982, približno pet dni po prvem telefonskem klicu, poiskala pomoč policije, ki pa med preiskavo njene hiše ni odkrila ničesar nenavadnega.

Navkljub prisotnosti policije so se telefonski klici in grožnje nadaljevali. Še več; Cindyjin zasledovalec je postajal vse bolj agresiven. 16. oktobra 1982 se je Cindy s prijateljico Agnes vračala domov in opazila, da so vrata njene hiše odklenjena. Dvojica je previdno vstopila v hišo in v spalnici naletela na strašljiv prizor; spalnično okno je bilo razbito, posteljina pa na grobo razrezana, ključ od vhodnih vrat hiše pa je ležal na bližnji mizi. Tistega večera je Cindy tudi prvič odkrila pismo, v kateri ji je zasledovalec grozil s smrtjo. Vse bolj obupani in neprespani Cindy je na pomoč priskočil policist Pat McBride, ki se je konec meseca celo vselil v njeno sobo za goste. V mesecu novembru je policija ugotovila, da je v Cindyjini hiši nekdo prerezal telefonske kable s kleščami, ki so bile položene v Patovo škatlo z orodjem, čeprav je sam zatrdil, da mu ne pripadajo. Decembra je policija naletela na morebitnega osumljenca, saj so v bližini Cindyjinega doma naleteli na njenega bivšega moža Royja, ki je sedel v avtomobilu, čeprav je trdil, da jo je opazoval, ker ga je bilo strah zanjo. Roy je v ščitenju Cindy šel celo tako daleč in jo prosil, če se vrne k njemu, vendar ga je gladko zavrnila. Še več; odločila se je, da se odseli iz Vancouvra.

Tik pred odhodom je bila Cindy prvič tarča fizičnega napada svojega zalezovalca; Agnes je namreč nekega večera nesrečno žensko našla na tleh in močno ranjeno, saj jo je nekdo kar 14 – krat zabodel. Cindy policija ni znala povedati, kdo je bil napadalec, je pa kasneje svojemu bratu zaupala, da ji je napadalec zagrozil, da ne sme videti njegovega obraza, saj bo v nasprotnem primeru napadel tudi njeno družino. V naslednjem letu dni se Cindy ni odselila, je pa zato bil nad njeno hišo odrejen močan policijski nadzor. Od takrat naprej so klici in napadi za kratek čas ponehali.

Leta 1983 se je Cindy, pomirjena, da se je zalezovalca dokočno znebila, odselila v novo hišo blizu njene službe. Kmalu po njenem prihodu iz krajšega dopusta pa je na pragu svoje hiše odkrila sporočilo: “Dobrodošla doma.” Oktobra istega leta je zalezovalec zadavil mačko in njeno truplo odvrgel pred vrata njene hiše z listkom, na katerem je pisalo: “Ti si naslednja.” Cindy se je znova polastil strah in na pomoč je poklicala varnostnika Ozieja Kabana, ki je bil znan tudi po varovanju zvezdnikov. Navkjub močni zaščiti pa je kmalu sledil nov napad; Ozie je nekega večera prejel klic na pomoč iz Cindyjine hiše in žensko našel na tleh, s črno najlonko okoli vratu ter z nožem, zapičeim v njeno desno roko. Zraven je bil priložen napis: “Zdaj boš umrla.” Cindy je zaradi napada doživela živčni zlom in bila za nekaj dni odpeljana v psihiatrično bolnišnico.

Zaradi napada in vse bolj načetega psihičnega zdravja se je Cindy znova preselila, tokrat v Richmond, vendar se skrbi zanjo niso končale. 5. decembra 1985 jo je policija odkrila omamljeno v obcestnem jarku, kjer je ležala pretepana, polna modric in vbodnih ran, slabo oblečena in obuta v zgolj slabe delovne škornje. Nosila je tudi rokavice, okoli vratu pa je imela znova zavezano črno najlonsko nogavico. Cindy ni znala pojasniti, kaj se ji je zgodilo, policija pa se je že naveličala lova na zalezovalca, za katerem vedno izginejo vse sledi. Bilo je odločeno, da je vse napade Cindy izpeljala sama, da bi zbujala pozornost in iskala sočutje pri ljudeh. Edina, ki sta ji verjela, da je v resnični nevarnosti, sta bila prijatelja Agnes in Tom.

Leta 1986 je sledil nov napad na Cindyjino hišo, tokrat je nekdo sredi noči podtaknil požar, hkrati pa izklopil vse alarme in telefonske linije. Policija je bila znova prepričana, da je Cindy v stanju psihoze znova škodovala sama sebi; tej teoriji v prid priča dejstvo, da je bila ženska pred prihodom gasilcev na kraj požara popolnoma mirna, nato pa jo iznenada zgrabil panični napad. Cindy je počasi izgubljala pamet; z izjemo prijateljev ji ni nihče verjel, da je v nevarnosti, strah pa ji je še dodatno načel zdravje. Znova je bila pripeljala v psihiatrično bolnišnico, kjer so jo diagnosticirali s shizofrenijo, histerijo, paranojo, psihopatijo in hipohondrijo. Po desetih tednih so jo spustili na prostost, 26. oktobra 1986 pa jo je policija znova odkrila, tokrat v avtomobilu; zvezano, golo od pasu navzdol in skoraj zadavljeno s črno najlonsko nogavico. Cindy se tako kot vedno ni spomnila, kdo jo je napadel in kako je končala v avtomobilu.

Policija se s Cindy ni več ukvarjala, grozilni klici na njen dom pa so se nadaljevali. 25. maja 1989 je Agnes obiskala svojo prijateljico na domu, vendar se na hišni zvonec ni nihče oglasil. V strahu, da se ji je kaj zgodilo, je policija odredila iskalno akcijo in na parkirišču bližnjega supermarketa odkrila njen zapuščen avtomobil. V njem so poleg vrečk s hrano in daril našli še sledove krvi in razmetane osebne dokumente. Policija je sumila, da je Cindy nekdo ugrabil, glavni osumljenec pa je bil njen bivši mož Roy, ki pa je imel močan alibi, zatorej so ga iz seznama osumljencev hitro izbrisali. Dva tedna kasneje je Cindy dočakala svoj tragični konec; gradbeni delavec je po naključju naletel na njeno trohneče truplo, ki je ležalo na dvorišču hiše, ki je dolgo časa veljala za zapuščeno. Cindy je imela zvezane roke in noge, okoli vratu pa znova zvezano črno najlonsko nogavico. Obdukcija je pokazala, da je ženska v sebi imela velikansko količino morfrija, katerega si je vbrizgala sama, zato so njeno smrt razglasili za samomor.

Zgodba o Cindy James je enako tragična kot strašljiva; je bila ženska res žrtev lastnih psihotičnih epizod ali pa jo je ogrožala realna nevarnost? Je bila Cindy v svojem stanju res zmožna trpinčiti samo sebe več kot šest let? Je morebiti boleha za sindromom razcepljene osebnosti, kjer sta žrtev in napadalec ista oseba? Ali pa je njen zalezovalec vendarle obstajal in se nadnjo psihično in fizično izživljal, preden jo je umoril?

Dokončnega odgovora žal ne bomo nikoli izvedeli.