Množične histerije so bile tekom človeške zgodovine pogojene z lokalnimi vraževerji ali sisematičnimi ustrahovanji s strani vplivnih inštitucij (predvsem cerkve), ki so skušala neuko oz. neizobraženo prebivalstvo prepričati v obstoj nadnaravnih sil, da bi se tem opravičile svojo nezmožnost podajanja razumskih odgovorov. Nenazadnje so se čarovniški procesi realizirali na podudo katoliške cerkve, da bi ta lažje obvladovala nezadovoljne množice vernikov, ki so se ob pojavu vremenskih katastrof, bolezni in vojn upravičeno spraševali, zakaj Bog dopušča, da se takšne stvari dogajajo njegovim vernikom. Podobne motive je bilo moč najti v tudi pogostih vampirskih histerijah, nekoliko redkeje pa so bile zabeležene histerije zaradi obstoja volkodlakov in mednje nedvomno spada bizarna zgodba o francoskem najstniškem potepuhu in klošarju Jeanu Grenierju.

Spomladi leta 1603 so naselje Saint Severs na jugozahodu Francije pretresala nepojasnjena izginotja mladih deklic in dečkov, najhujši primer pa so zabeleželi, ko je iz zibelke neznano kam izginil dojenček. Med lokalnim prebivalstvom je zavladala panika, odrejena pa je bila preiskava, v okviru katere je bilo zaslišanih več prič, med drugim tudi 13 – letna deklica, ki je zatrdila, da jo je ob nastopu polne lune napadel podivjan volk, nekateri pastirji pa so celo pričali o pojavu orjaškega volka, ki se je smukal okoli živine. Za preobrat v preiskavi pa je poskrbel 14 – letne Grenier, ki se je celo javno hvalil, da stoji za okrutnimi napadi na otroke in živino. Motivi za njegovo hvalisanje so bili rahlo komični; Grenier, ki se je tedaj preživljal kot pastir, je nekega dne dvoril 18 – letni služkinji Jeanne Gaboriaut in ji med drugim omenil, da se bo z njo nekoč poročil. Dekle, vidno zgroženo nad mladeničevim zanemarjenim videzom, ga je ostro odslovilo, nakar je Grenier izjavil, da je njegova umazana koža v resnici sivkast kožuh, s katerim se spremeni v volka. Dodal je še, da je član tropa devetih volkodlakov, ki se trikrat na tedne odpravijo na lov za otroci, saj naj bi bilo njihovo meso mehko in okusno.

Prestrašena Gaboriautova (treba je razumeti, da je bila Francija v 17. stoletju še vedno pod močnim vplivom bogaboječega vraževerja) je nemudoma obvestila lokalne oblaste, ki so Greniera aretirale, ta pa je brez pritiska ali uporabe nasilja priznal svoje zločine. Med drugim je povedal, da je pred leti zaradi nasilja v družini pobegnil od doma in bil prisiljen v beračenje in opravljanja umazanih in slabo plačanih del, kot je bilo pastirstvo. Kmalu zatem je srečal dečka po imenu Pierre de la Tilhaire in ta ga je neke noči odpeljal v gozd na srečanje s t.i. Gospodarjem gozda, ki mu je preko bizarnega rituala naklonil posebno znamenje na stegnu, volčjo kožo, s katero se je spremenil v volkodlaka, naročeno pa mu je bilo tudi, da si ne sme nikoli postriči nohtov na palcih, saj bo te uporabljal kot kremplje pri lovu na plen. Njegova prva žrtev je bila 3 – letna deklica Guyonne, tekom zaslišanja pa je podal grozljivo natančne opise brutalnih umorov, zato so oblasti verjele njegovi zgodbi. A namesto smrtne kazni je Greniera doletela “prisilna hospitlizacija” v frančiškanski samostan Svetega Nadangela Mihaela v Bordeaxu, kjer je leta 1611 tudi umrl.

Leto dni pred njegovo smrtjo ga je v samostanu obiskal sodnik Pierre de Lancre, da bi se na lastne oči prepričal o resničnosti dečkov izjav. V poročilu je med drugim omenil, da se je Grenier skoraj popolnoma transformiral v volka; imel je zlovešče črne oči, dolge ošiljene zobe, ki so spominjali na čekane, na rokah pa so mu namesto nohtov rastli kremplji. Med pogovorom naj bi Grenier pogosto hodil po vseh štirih, se oglašal kot volk, po pričevanjih menihov pa naj bi se prehranjeval zgolj s surovim mestom in drobovino.

Zgodba o “najstniškem volkodlaku” Jeanu Grenierju ni toliko strašljiva kot je tragična. Več kot očitno je šlo za primer dečka, ki je bil odrinjena tako s strani družine kot širše skupnosti, kar ga je posledično vodilo do takšnih absurdnih situacij, ko je dekletu v upanju, da mu bo bolj všeč, priznal, da je v resnici ubijalski volkodlak. Obstaja možnost, da je Grenier priznal zločine, da bi zbudil pozornost javnosti, še bolj verjetno pa je, da je deček trpel za hudo psihično bolezen, ki pa je v vraževernem in histeričnem 17. stoletju ni uspel ustrezno zdraviti. Resni pogovori o duševnih boleznih in njihovem zdravljenju so bile namreč tedaj še večja tabu tema kot dandanes.