Larry Clark je znan kot filmar, ki ne pozna zavor. Leta 1995 je dvignil ogromno prahu s šokantnim celovečernim prvencem Kids, skoraj dokumentarističnim vpogledom v življenja najstnikov, ki so komajda začeli odraščati, pa že vsakodnevno uživajo alkohola, mamila in brez kančka morale razdevičijo nedolžna (in rosno mlada) dekleta. Clark v podobni maniri nadaljuje tudi v enako – če ne še bolj – kontraverznem filmu Ken Park, ki je pri portretiranju izgubljene, hedonistične in toksične mladine še bolj ekstremen, eksplotacijski in surov, le da je tokrat nekoliko več poudarka tudi na njihovih disfunkcionalnih družinah iz navidez idilične kalifornijske predmestne soseske, ki skrivajo marsikaj temačnega in sprevrženega. Da film ne skopari s šoki, je razvidno že v uvodnih minutah, ko gledalci spremljamo najstnika Kena Parka, ki pred očmi obiskovalcev rolkarskega parka stori samomor. Toda fokus filma ni na naslovnem liku, ampak njegovih znancih, ki so ga sicer zgolj bežno poznali; Shawn je rolkar, ki naskrivaj seksa z mamo svojega dekleta, Claude je podvržen trpičnenju in spolnim zlorabam svojega nasilnega očeta, Peaches je svojo seksualno prebujejenje prisiljena potlačili pod težo čudaških zahtev njenega versko blaznega očeta, medtem ko je Tate psihopat, ki uživa v sadističnem poniževanju svojih starih staršev in ekstremnih načinih seksualne potešitve. Ken Park je podobno kot Kids film brez strukture in jasne rdeče niti; pripovedna nit skače od enega lika do drugega, film pa ne odvrača pogleda od eksplicitnih prizorov fizičnega, psihičnega in seksualnega nasilja. Film je vsekakor šokanten in se ne sramuje svoje eksplotacijske narave, kar je po svoje drzno in ambiciozno, hkrati pa tudi grobo realistično in brez odvečnega moraliziranja prikaže moralno gnilobo in sprevrženost predmestne idile. Vseeno pa se zdi, da je Ken Park film, ki ima mnogo več za pokazati kot povedati; pod plastjo seksa, nasilja in ostalih sprevrženosti se skriva brezciljna zgodba, ki se nikoli ne razvije v nekaj, kar bi zbudilo gledalčevo pozornost. Morebiti je ta brezciljnost tudi osrednja poanta filma, toda Ken Park na koncu izpade kot prazen film o praznih ljudeh.
