Režiser filmskih grozljivk William Brent Bell je sicer aktiven že skoraj dve desetletji, vendar pa za seboj nima ravno zavidanja vredno “zapuščino”: večina njegovih filmov je neškodljivih, vendar precej generičnih in pozabljivih žanrskih razvedril, ki le redko ostanejo dlje v gledalčevem spominu. Njegov najnovejši celovečerec, okultna folk grozljivka Lord of Misrule, je nekoliko drugačen film, ki smo ga od Bella vajeni, saj daje vtis, da je nekoliko bolj ambiciozen in kompleksen projekt; na najlažji način ga je moč opisati kot poklon filmskim klasikam kot sta The Wicker Man in The Witch, kar sicer ohranja neprijetno pričakovanje, da je Bell znova zgolj lenobno prekopiral elemente obojih filmov in jih vstavil v predvidljivo in klišejsko zgodbo. Na srečo je rezultat bistveno drugačen; Lord of Misrule je Bellov daleč najboljši film v karieri, saj ga odlikujeta vsebinska dodelanost, dobre igralske predstave, napeto dogajanje in vzorno sledenje žanrski formuli, ki ni zgolj nedomiselna in suhoparna reciklaža. Film je postavljen v navidez idlično angleško vasico, ki se pripravlja na izvedbo tradicionalnega poganskega festivala, vendar pa dobro voljo in zabavo pretrese tragična vest, ko neznano kam izgine hčerka duhovnice Rebecce (Tuppence Middleton), ki se je s svojim možem pred kratkim preselila v te kraje in ima težave s prilagajanjem novemu okolju. Rebecca se odloči najti svojo hčerko na lastno pest, pri tem pa odkrije grozljivo skrivnost, povezano s čaščenjem starodavnega poganskega božanstva. Kot že rečeno, je Lord of Misrule Bellov najboljših film doslej, saj se lahko pohvali z izjemo temačno atmosfero, kompleksnim simbolizmom, nakaterimi presenetljivo efektnimi prizori strašenja in visoko mero suspenza, ki obdrži gledalčevo pozornost vse do nastopa odjavne špice. Četudi bo gledalcu jasno, da je vse prikazano že nekje videl v boljši izvedbi, je film še vedno dovolj napet in kompetentno narejen, da ne izpade kot še ena izguba časa. Navkljub temu ima film svoj delež težav; je nekoliko razvlečen in večino idej dolguje zgoraj omenjenim klasikam žanra folk grozljivk, na več mestih pa se zdi, da film misli, da je bolj pameten kot v resnici je. Lord of Misrule najverjetneje ne bo pustil trajnejšega vtisa v žanru, katerega imitira, a je še vedno spodobna zabava, ki je vredna vsaj enkratnega ogleda.
