V današnjem času ekstremne politične korektnosti, ko je liberalna elita izoblikovala moralno samopravičniško držo in v svoji želji po sluzavi pokroviteljskosti do manjšin okrepila fetišizacija njihovega trpljenja, so takšne ostre satire kot je American Fiction še kako potrebne. Pričujoči film, sicer celovečerni prvenec režiserja in scenarista Corda Jeffersona, se s svojim zapletom več kot očitno roga tej zadušljivi in kontradiktorni družbeni klimi; Thelonious “Monk” Ellison je profesor literature in neuspešni pisatelj, ki je sicer izdal že več romanov, vendar ti niso zbudili pozornost širšega bralstva. V stanju obupa in želje po hitrem zaslužku Ellison spiše plehek satirični roman, ki odkrito posnema “črnske” stereotipe, vendar se stvari zapletejo, ko knjiga postane ne zgolj komercialna uspešnica, ampak tudi ena od najbolj hvaljenih knjig s strani progresivne elite. Ellison se obenem sooča z osebnimi težavami; zaradi uspeha knjige postane še bolj zafrustriran, njegova sestra nenadoma umre za srčnim infarktom, ostarelo mamo pa načenjajo prvi simptomi alzheimerjeve bolezni. American Fiction je mešanica družbene satire in družinske drame, ki se ne boji posmehovati moralni dvoličnosti sodobnih liberalcev in obenem tudi razgalja žalostno eksistenco temnopoltih umetnikov, ki morajo zavoljo lastne relavantnosti skozi literaturo ohranjati pozicijo večnih žrtev tako preteklosti kot tudi prihodnosti. S tega vidika je pričujoči film več kot uspešen, saj postreže z ogromno za počit smešnih trenutkov, ki so še toliko bolj prepričljivi zaradi odlične igralske predstave Jeffreyja Wrighta v glavni vlogi ter spretno spisanih dialogov. Škoda le, da film v trenutku, ko poseže v vode družinske drame, postane bistveno bolj plitek in celo dolgočasen, kar je posledica slabo razvitih stranskih likov in celega kupa po nepotrebnem sentimentalnih prizorov. American Fiction bi neprimerno bolje funkcioniral kot čista satira, saj je film tedaj najmočnejši, medtem ko mu žongliranje med pikrostjo in žalostjo ne gre najbolje od rok.