Celovečerni prvenec večnega filmskega provokatorja Darrena Aranofskyja izhaja iz predpostavke, da je v resničnem svetu moč najti ravnovesje med neracionalnim in nepopolnim ter strogo določenim numerološkim zaporedjem, za katerim se skriva globji pomen oz. velika resnica o človeštvu. S to navidez nemogočo nalogo se ukvarja brezposelni matematik Max (Sean Gullette), ki boleha za obliko t.i. samomorilskih glavobolov, paranojo, pogostimi halucinaciji in (zaenkrat) blagimi znaki shizofrene bolezni. Večino dneva preživi za svojim računalnikom, s katerim želi predvideti finančno stanje na borzi, toda aparat se nekega dne pokvari in navidez naključno natisne 216 – mestno število, kateremu Max sprva ne posveča velike pozornosti, vendar pa po srečanju s predstavnikom judovske verske skupnosti ugotovi, da se za izpisanimi števili skriva globji pomen, morebiti celo – vsaj po judovskih prepričanjih – neizgovorljivo ime Boga. Pi je film, ki ga je težko opisati na preprost način; gre za kombinacijo matematičnega trilerja, psihološke srhljivke in kriptične filozofske drame o obstoju človeštva skozi formulo numerologije, ki vodi prepričanje, da vsako število nosi pomen, kar je nenazadnje tudi izhodišče judovske svete knjige Tore. Z minimalističnim pristopom, grobo črno-belo fotografijo ter unikatno zmesjo naturalističnih in teatralnih igralskih predstav nas Aranofsky odpelje za stene paranoidnega uma in vzpodbudi gledalca k razmisleku o pomenu števil in kako njihov obsoj prispeva k ohranjanju ravnovesja. Seveda velja opozoriti, da film ni primeren za vsakogar, še posebej zaradi izrazito temačnega noirovskega tona in enigmatične pripovedi, za katero je potrebno imeti vsaj osnovno razumevanje judovskega verskega izročila in matematičnih operacij. A tisti, ki boste tej nesporni klasiki 90. let dali priložnost, vas na koncu poti čaka katarzično spoznanje o tem, da o svetu vemo mnogo manj, kot si želimo priznati na prvi pogled.