Dogajalni prostor novele Tiste majhne stvari irske pisateljice Claire Keegan je mestece New Ross, pozimi leta 1985. Časi so težki; huda zima pritiska na vrata, večina prebivalstva se spopada z naraščujočo brezposelnostjo, revščino, alkoholizmom in splošnim pomanjkanjem perspektive, otroci iz razbitih družin so prisiljeni živeti na ulici v grozljivih razmerah, prihod božičnih praznikov pa njihove socialne stiske še bolj poglobijo. Toda kruti časi so vseeno prijazni do glavnega junaka romana, Billa Furlonga, ki pozna občutke, kako biti izobčenec; kot nezakonski otrok, ki ni nikoli poznal svojega očeta, je bil po materini smrti prepuščen v vzgojo premožni gospe Wilson, ki pa ga je naučila tega, kako biti dober človek, pa četudi je to včasih zelo težko. Bill se tega zaveda tudi kot odrasla oseba, ko se preživlja kot trgovec s kurjavo (kar je v predbožičnem času, ko mu strank ne zmanjka, še posebej donosen posel), in skuša biti dober partner ženi Eileen ter skrben oče petim hčeram. Bill je predstavljen kot vesten delavec, ujet v monotono rutino vsakdana, ki mu omogoča finančno preskrbljenost, toda ob misli, da ga žena in hčerke vidijo samo ob večerji, medtem ko mora že navsezgodaj zjutraj na delo, je pogosto obremenjen z mislimi, da bi družini lahko namenil več pozornosti. Njegova razklanost med delom in družino pa pride še bolj do izraza, ko Bill med obiskom bližnjega samostana opazi, da se za njegovimi stenami nahaja tragična skrivnost.
Keeganova se z novelo Tiste majhne stvari predstavi kot avtorica z neverjetnim občutkom za tipični irski socialni realizem, ki pa je obenem poetičen in skorajda navdihujoč. Zgodba novele je resda minimalistična, toda njen fokus je na iskrenem opisovanju trpkega življenja delavskega razreda v časih (tokrat dobesedno) hladnega kapitalizma, kjer ljudje v dirki za dobiček pozabijo na empatijo in “tiste majhne stvari”, ki človeka ločijo od divjaka. Novela je zaznamovana z otožnim, melanholičnim tonom, kjer duh prihajajočih božičnih praznikov trči ob socialne stiske prebivalcev New Rossa, Keeganova pa se najbolj izkaže kot mojstrica kratkih in jedrnatih opisov življenj ljudi z roba družbe, ki so prisiljeni preživeti ne pa živeti. Slednje je še posebej izrazito pri glavnem junaku Bill Furlongu, ki pred bralčevimi očmi zaživi kot oseba, ki vsak dan krene mimo nas; človek, ki živi za družino in delo, navkljub vsakdanjim tegobam pa skuša ohraniti moralno vest in dostojanstvo.
Toda novela ni zgolj trpek opis težavnega položaja irskega delavstva, saj se osredotoča na pogosto zamolčano problematiko nasilja in trpinčenja nad dekleti v samostanih sester magdalenk. Šlo je povečini za dekleta, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov veljale za izobčenke in so jih nune podvrgle krutim kaznim, mučenjem ter poniževanjem. Najbolj žalostno pa je predvsem to, da se je prebivalstvo zavedalo omenjenih grozot, vendar zaradi močnega vpliva, ki so ga s strani katoliške cerkve uživale sestre magdalenke, pogosto ni upalo ukrepati. Keeganova ta del zgodbe obarva s “kafkovskim” vzdušjem, saj samostan predstavi kot zloveščo obliko oblasti oz. Postavo, ki (skoraj) ves čas ostaja nedostopna in nedotakljiva, medtem ko Furlong z majhno gesto postane nekakšen simbol upora zoper tiranijo deklet, katerih usode so še danes žal zamolčane.
Tiste majhne stvari je kratka in jedrnata novela, ki ne prisega na velike dogodke in se temu primerno tudi zaključi brez katarzičnega klimaksa (z izjemo avtoričine opombe k besedilu, ki je še posebej pretresljiva) in klasičnega epiloga. To je hkrati tudi edina šibkost novele; konča se takrat, ko se šele dobro začne, kar je verjetno avtoričina zavesta odločitev, da v majhnem dejanju upora predstavi posameznikov izstop iz sence povprečnosti in pasivnosti, toda do te točke je Keeganova zgradila tako čudovito preprost svet s toplimi liki, da bi jim z lahkoto sledili vsaj še nadaljnih sto strani ali več. Morebiti bi novela s tem kaj pridobila ali izgubila, vendar o tem lahko zgolj špekuliramo.
Tiste majhne stvari je navkljub nepopolnemu epilogu čudovito topel in iskren portet humanosti, ki jo delavski razred še ni izgubil.
