Oliver Stone se je do začetka 90. let že izkazal kot drzen filmar, ki je samozavestno seciral nekatera najbolj kontroverzna poglavja zgodovine severne in srednje Amerike; državljanska vojna v Salvadorju, ameriška vojaška intervencija v Vietnamu in glorifikacija pohlepa na Wall Streetu. Toda nihče ni pričakoval, da se bo z epskim političnim trilerjem JFK lotil verjetno najbolj zloglasnega atentata v zgodovini človeštva; atentata na 35. ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki naj bi 22. novembra 1963 padel pod streli nekdanjega marinca Leeja Harveya Oswalda. Poudarek na naj bi, saj so bile uradne razlage dogodka preveč meglene, kontradiktorne in polne bizarnih naključij, kar je posledično vodilo do množičnega navala teorij zarote, ki pa nikoli niso bile (vsaj uradno ne) dokazane. Stonov film, ki je napolnjen z prvorazrednim igralskim ansamblom (Kevin Costner, Gary Oldman, Tommy Lee Jones, Joe Pesci, Kevin Bacon, Sissy Spacek), se osredotoča na idealističnega okrožnega tožilca Jima Garrisona, ki ni verjel uradnim razlagam dogodkov usodnega dne in začel verjeti, da Oswald ni bil edini vpleten v atentat, ampak naj bi tega organizirali najvišji predstavniki tedanje ameriške oblasti. Stone z obrtniško spretnostjo, menjavo barvnih filtrov, pogostimi časovnimi preskoki, odličnimi dialogi ter presenetljivo hitrim tempom – vsaj za takšen tip zgodbe, ki temelji na besedah, ne pa “akcijskem dogajanju” – gledalca seznani z nekaterimi ključnimi elementi zarote, ne da bi ob tem izpadel kot vročekrvni paranoik. JFK je sicer film, ki ne uspe neposredno dokazati, kdo je v resnici stal za Kennedyjevim atentatom, ampak to tudi ni njegov namen; Stonov film je treba intepretirati kot polemični esej, ki želi informirati gledalca, ne da bi z njim politično manipuliral. Eden najpomembnejših filmov 20. stoletja in biblija za vse oboževalce teorij zarote.