Umetnost v vseh svojih oblikah je pogosto izpostavljala tanko mejo med genijem in norcem oz. ustvarjalnostjo in blaznostjo ter kako posamezniki v iskanju umetniške perfekcije krenejo v ekstreme, iz katerih večkrat ni več povratka nazaj v stanje stabilnosti. Psihološka srhljivka Stopmotion se dotika obravnavanega konflikta z uporabo domiselne groteskne stop-motion animacije, ki počasi najde pot v ranjeno psiho glavne junakinje Elle (znova fenomenalna Aisling Franciosi, ki jo najbolj poznamo in srhljive western mojstrovine The Nightingale), hčerke ostarele animatorke, ki zaradi pešajočega zdravja ne more več normalno opravljati svojega dela, zato ji Elle priskoči na pomoč, toda nemudoma postane jasno, da sta mati in hči v zelo toksičnem odnosu, kjer prva izvaja psihični teror nad drugo, ki pa je prisiljena potlačiti svoje frustracije in jezo. Toda ko mati doleti infarkt, zaradi katerega pade v komo, se Elle čuti dolžno dokončati njen projekt, kar pa se izkaže za težavno nalogo; ko najame stanovanje v skoraj zapuščenem bloku in naveže stik s skrivnostjo deklico, ki ji brez dlake na jeziku pove, da je materin projekt dolgočasen, se Elle odloči, da bo posnela popolnoma nov film o deklici v gozdu, katero preganja zlovešči mož iz pepela. Stopmotion, sicer celovečerni prvenec britanca Roberta Morgana, se zlajane teme iskanja briljance skozi norost dotakne na izredno inovativen in prepričljiv način, saj film, ki ga ustvarja Elle, postane močan del njene resničnosti, ki se postopoma spreminja v stopmotion animacijo z vsemi grozljivimi podobami kot so lutke, izdelane iz ostankov mesa in trupel povoženih živali ter izmaličena glina, ki venomer spreminja videz likov. Film je poln vzdušne atmosfere, ki lovi ravnotežje med surrealno nočno moro in grotesko, vrhunskega suspenza in šokantnih preobratov, ki skupaj vodijo do enega bolj zastrašujočih in naravnost odštekanih epilogov v grozljivkah zadnjega desetletja. Stopmotion je vzoren primer filma, kjer stil ne prevladuje nad vsebino, ampak oba delujeta kot naravni organizem, ki pri gledalcu zbudijo fascinacijo kot grozo, ki je navkljub abstraktnemu ozadju še kako resnična.
