Silver Haze, mešanica socialne in romantične drame o odraščanju, je eden od tistih filmov, ki nosi nekaj avtobiografskih prvin; režiserka in scenaristka Sacha Polak je namreč zgodbo filma povzela po lastnih izkušnjah težavnega odraščanja, ko je še kot otrok v požaru utrpela hude opekline na tretjini svojega telesa. Pred to preizkušnjo je postavljena tudi 23 – letna medicinska sestra Franky (Vicky Knight), katero še vedno preganja travmatični dogodek izpred petnajstih let, ko je v požaru skoraj izgubila življenje, sedaj pa iznakažena in psihično sesuta išče zadoščenje z iskanjem krivca, ki pa ga morebiti nikoli ne bo našla. Pa vendar se njen pogled na svet začne spreminjati, ko se zaljubi v Florence, eno od svojih pacientk, ki je pripeljana v bolnišnico zaradi poskusa samomora. Silver Haze je večplasten film, ki ponuja nefiltriran in iskren vpogled v življenje ljudi, potisnjenih na rob družbe in jetnikov lastnih travm in frustracij, edino odrešitev pa jim predstavlja prava ljubezen, pred katero pa od strahu vedno znova zbežijo. Polakova z vzdušno melanholično glasbo, počasnim tempom ter prizemljenim pristopom obravnava teme, ki so blizu vsakemu gledalcu, izkušnjo pa še podkrepi z naturalističnimi igralskimi predstavami ter vrivanja ravno pravšnje mere emocij, ki zgodbe nikoli ne potisnejo v osladno sentimentalnost. A navkljub mnogim adutom je Silver Haze rahlo nedodelan film, ki skuša v dobri in uri raziskati preveč tematik, da bi ohranil jasno rdečo nit; poleg Frankyjine zgodbe je tu še njena sestra, ki se iznenada (in brez pravega razloga) spreobrne v muslimanko, njen nasilni brat, ki je v filmu prisoten zgolj v dveh prizorih, njen odtujeni oče, ki živi na drugem koncu mesta z novo ženo in sinom, Florencina skrbnica, ki umira za rakom ter nenezadnje tudi Florence, do katere ni povsem jasno, če jo film želi portretirati kot ranjeno mlado dekle ali arogantno in razvajeno avšo. Silver Haze je tako soliden in mestoma emocionalno prepričljiv film, ki pa skuša povedati in prikazati preveč in posledično ob nastopu odjavne špice pri gledalcu pusti občutek, da se za vsem skriva nekaj več, le da tega film očitno noče / ne zna povedati / prikazati.
