Charlie Kaufman je prav posebno ime znotraj čezlužne filmske umetnosti; gre za neprilagojenega, unikatnega in močno eksperimentalnega avtorja, ki se ne boji raziskovati univerzalnih humanističnih in družbenih tematik na najbolj odštekane in žanrsko nekonvencionalne načine. Vendar pa se zdi, da njegov najnovejši film, psihološka srhljivka I’m Thinking of Ending Things, njegovo tendenco k skoraj filmskemu surrealizmu potisne za še nekaj korakov dlje. Film se začne dokaj preprosto; neimenovano mlado dekle in njen fant Jake, sicer izredno razgledan in inteligenten fizik, se sredi snežne nevihte odpravita na kmetijo njegovih ekscentričnih staršev, kmalu po njunem prihodu pa se začnejo v njunem odnosu kazati močni razkoli med resničnostjo in grozljivo fantazijo. Skozi številne čudaške podobe se začenja razgaljati dokaj pretresljiva in strašljivo avtentična refleskija na temo osamljenosti, nezmožnosti ljubezni in obsesija s konceptom t.i. popolne ženske. I’m Thinking of Ending Things je film, ki vas bo ob prvem ogledu pustil zmedene, zafrustrirane in jezne, kar je po svoje razumljivo, saj se zdi, da zgodba povsem naključno meče skupaj prizore, ki medsebojno niso povezani in ustvarjajo narativno zmedo, toda lahko ste prepričani, da je Kaufman tiste vrste filmar, ki točno ve, kaj počne in ničesar ne prepušča naključju. S preprostim konceptom, prepričljivim miksom misterioznosti in zloveščnosti, vrhunskih dialogov, kančkom črne komedije in ob pomoči odličnih igralcev (Jesse Plemons, Jessie Buckley, Toni Collette in David Thewlis so vsi po vrsti fenomenalni), uspe Kaufman skreirati prav posebno izkušnjo, ki bo morebiti razdelila občinstvo, vendar pa bo pisana na kožo tistim, ki cenijo žanr t.i. “art-house” filmov. Brez kančka dvoma ena od najbolj sladkih filmskih poslastic zadnjega desetletja

Ocena