Celovečerni prvenec Davida Lyncha, sicer pionirja modernega filmskega surrealizma, je zaradi denarnih težav nastajal kar dobrih pet let. Kljub mnogim negativnim odzivom s strani potencialnih financerjev ) je Lynch ves ta čas ostal zvest mračni viziji filma, ki je bolj osebna kot se zdi na prvi pogled. V času nastajanja te moreče črnobele klasike je Lynch doživljal ogromen strah pred očetovstvom, zato je njegov prvi film hkrati tudi najbolj intimen ter pod plastjo izrazitega simbolizma dokaj zgovoren. Zgodba je postavljena na neimenovani planet, ki pravzaprav spominja na okolje industrijskih mest in tu spoznamo glavnega junaka Henryja, tovarniškega delavca, katerega življenje se obrne na glavo, ko njegovo čustveno nestabilno dekle rodi grozljivo iznakaženega novorojenčka, ki poleg tega po cele dneve in noči žalostno tuli. Ne mine dolgo, ko začne Henry izgubljati razum, svet okoli njega pa se spreminja v nekaj, kar spominja na nočno moro. Eraserhead lahko razumemo kot provokativen vpogled v tisto plat očetovstva, ki jo mnogi v stanju popolne evforičnosti in čestitk prezrejo; neprespane noči, ki se kar nočejo nehati, strašljiv občutek, da si postavljen v vlogo nosilca odgovornosti za malo bitje in nezmožnost soočanja z lastno eksistenco, ki ni več zreducirana zgolj na izvajanje službenih dolžnosti. Lynch te občutke več kot zgovorno prikaže v pričujočem filmu, ki zadane v polno z morečo atmosfero hladnega industrijskega okolja, črnobelo fotografijo, kjer črna večkrat dobesedno pogoltne belo barvo in tesnobnostjo majhne sobice, kjer se odvije večina dogajanja. Eraserhead je perfektna vizualna intepretacija negotovosti in strahov svežega očetovstva.