Knox Goes Away je drugi režijski projekt igralca Michaela Keatona po neo-noir trilerju The Merry Gentleman iz leta 2008 in tudi tokrat kombinira se Keaton poigrava z elementi žanrov staromodne kriminalke in karakterne drame. Naslovni junak Knox je najeti morilec, ki že vrsto let živi daleč stran od odtujenih žene in sina, edino družbo v življenju pa mu predstavlja emigrantka Annie, s katero deli svojo ljubezen do knjig. A ko mu zdravniki postavi diagnozo hitro napredujoče oblike alzheimerjeve bolezni, se Knox odloči za upokojitev, vendar pa je pot do tja vse prej kot enostavna; najprej zamoči svoj zadnji posel in ponesreči ubije partnerja, potem pa se mu še na vratih prikaže sin s prošnjo, da bi Knox poiskal in ubil posiljevalca njegove mladoletne hčerke. Kot je bilo že omenjeno, je Knox Goes Away starošolska kriminalka za bolj “odraslo” občinstvo, medtem ko bo mlajšim gledalcem najverjetneje dolgočasna in nevznemirljiva, saj Keaton bolj kot na akcijo in hitre preobrate računa na počasen razvoj psihološkega portreta glavnega junaka in elegično vzdušje, kjer nekdanji gangster zaradi strašne bolezni postopoma izgublja stik s samim seboj, zato skuša v dirki s časom popraviti tisto, kar se sploh še zmore popraviti. S tega vidika je film uspešen; Keaton odlično upodobi kriminalca na življenjskem razpotju, hkrati pa ohrani spodoben nivo suspenza in zanimivih preobratov, ki delajo zgodbo bolj moralno kompleksno. Knox Goes Away resda trpi za razvlečenostjo in neizrazitim stilom, kar filmu daje preveč generičnosti, toda še vedno gre za gledljiv in kratkočasen krimič za zahtevnejšo publiko.