Severna Irska, leta 1960. Dva vatikanska duhovnika sta poslana v eno od zloglasnih pralnic sester Magdalenk, da bi raziskala okoliščine domnevnega čudeža, kjer je kip Svete Marije začel točiti krvave solze. Med preiskavo je dvojica priča mnogim nenavadnim dogodkom, kar je dovolj, da začneta sumiti, da zidovi pralnice čuvajo skrivnost, ki je povezana s podhranjenim dekletom, priklenjenim na posteljo v kletnih prostorih. The Devil’s Doorway je celovečerni prvenec irske filmarke Aislinn Clarke, ki se je dotedaj kalila zgolj z ustvarjanjem kratkometražnih filmov (med drugim je presenetila s psihološkim šokerjem Childer) in bi ga na najbolj preprost način označili za klasično okultno strašljivko z najdenimi posnetki, ki ne izumlja tople vode, vendar pa je tisto, kar doseže, dovolj prepričljivo, da film štrli iz povprečja. Pustimo ob strani nelogičnost, da duhovnik leta 1960 s kamero lovi posnetke izredno visoke ločljivosti (v žanru najdenih posnetkov obstajajo še bolj čudaški primeri); The Devil’s Doorway je preprost, nepretenciozene in vzdušen nadnaravni triler, ki dobro izkoristi lokacijo srhljivega samostana, kar zgodbo napolni s potrebno zadušljivo atmosfero, Clarkova pa se pri dostavljanju strašljivih prizorov poslužuje praktičnih učinkov, zaradi katerih dogajanje izpade bolj prepričljivo. Pohvalne so tudi igralske predstave ter režiserkina sposobnost, da v klišejsko zgodbo vnese tudi družbeni komentar o katoliški dvoličnosti ter sistemske nasilju, ki je predstavljal vsakdan v magdalenskih pralnicah. The Devil’s Doorway najverjetneje ne bo pridobil simpatij tistih, ki nasprotujejo žanru najdenih posnetkov, medtem ko bodo njegovi oboževalci povsem spodobno uživali.