Poljski režiser Andrzej Žulawski (1940-2016) je bil v evropskih krogih vedno poznan kot provokativen art-house avtor, ki je namerno kljuboval pravilom filmskega mainstreama in trmoglavo vztrajal pri svoji drzni umetniški viziji, ki se ne boji spraviti gledalca v nelagodje. In četudi je do začetka 80. let že postal eno od najbolj unikatnih imen poljskega filma, je mednarodno slavo požel šele s svojim četrtim celovečercem, psihološko srhljivko Possession, pri kateri je črpal navdil iz lastnih izkušenj ob soočanju s težavno ločitvijo od bivše žene, igralke Malgorzate Braunek. V ospredju filma sta zakonca Anna in Mark, ki živita v zahodnem Berlinu s svojim sinkom Benom; Mark ob vrnitvi iz službenega potovanja ugotovi, da je Anna vse bolj odtujena in psihično neuravnovešena, hkrati pa si je v času njegove odsotnosti omislila ljubimca. In medtem ko se Mark trudi rešiti propadel zakon, Anna na lepem skrivnostno izgine in preživlja čas v zanemarjenem stanovanju, kjer hkrati čuva grozljivo skrivnost. Possession je film, ki mu je nemogoče odreči ambicij in pretresljive iskrenosti; Žulawski ne obrača pogleda stran od travm in psihičnih posledic, ki jih na človeku pusti ločitev, pri posredovanju kompleksnega sporočila pa zgodbo zavije v različne plasti alegoričnosti, kjer je povsem odveč razmišljati o tem, če je prikazano nekaj resničnega ali zgolj odslikava čustvenih stisk osrednjih likov. Ravno zato je razumljivo, zakaj so igralske predstave pogosto (namerno) pretirane (četudi sta Sam Neill in Isabelle Adjani naravnost fantastična v svojih vlogah) in da je veliko dogajanja na robu čistega absurda. Possession je globoko metaforičen film, kjer bolj kot dogajanje šteje surovo potretiranje najbolj temačnih čustev, ki jih človek doživlja ob ločitvi od ljubljene osebe. Če k temu prištejemo še hladno vizualno podobo, izpostavljeno razklanost Berlina v 80. letih ter elemente pristne telesne grozljivke, pridemo do spoznanja, da je Possession neprijeten, vendar eden najbolj iskrenih in pretresljivih šokerjev vseh časov.