Prva tretjina mehiške srhljivke Dissapear Completely močno spominja na moderno klasiko Nightcrawler, saj imamo v obeh filmih opravka s človekoma, ki se preživljata s snemanjem / fotografiranjem prizoriščih krvavih zločinov. Tokrat je to Santiago (Harold Torres), ki opravlja delo fotografa za lokalni tabloid; s skorumpiranimi policisti ima sklenjen dogovor, da lahko prečesa prizorišča različnih tragedij (od prometnih nesreč, samomorov pa vse do umorov) pred uradnim prihodom policije, nekega večera pa se mu njegov morbidni način dela začne maščevati, saj ga pa fotografiranju novega prizorišča zločina doletijo nenavadni simptomi v obliki nenadne izgube vseh čutov. Dissapear Completely bi bilo krivično označiti za nesramno kopijo omenjene ameriške klasike z Jakom Gyllenhaalom v glavni vlogi; razlika je očitna že v osrednjih likih, kjer je Santiago navkljub občasni eksplotaciji žrtev še vedno moralno nevtralen in všečen osebek, za kar se je potrebno zahvaliti tudi prizemljeni Torresovi igri, hkrati pa po prvi polovici film močno zaide v območje nadnaravnega, kar ne deluje nevmesno in vsiljeno, saj je dogajanje naravno povezano z mehiškim ljudskim izročilom, ki vključuje padle antikriste, prepovedane rituale in čarovnije. Posebnost filma je tudi, da uspe s preprostimi, vendar prebrisanimi triki približati dogajanje gledalcu, še posebej skozi perspektivo glavnega junaka; ko ta npr. začne izgubljati sluh, tudi film postaja vse bolj nerazločen in proti koncu že popolnoma nem. Takšen pristop doda še kako potreben odtenek temačnosti in strahu napetemu dogajanju in film tako postreže z mnogimi videnimi žanrskimi elementi, vendar ob tem ne izpade (preveč) klišejsko in generično. Sicer drži, da Dissapear Completely ni pretirano izviren film in si ogromno izposodi iz filmov kot je Drag Me To Hell, vendar je še vedno vzdušna in prepričljiva strašljivka za oboževalce žanra.