Za marsikaterega otroka, ki je odraščal v 90. letih, televizija ni predstavljala zgolj vir zabave, ampak tudi krajši pobeg od resničnosti v svet, kjer se je vsaj za nekaj minut zdelo, da so vse stvari postavljene na pravo mesto in da za vsako težavo obstaja preprosta rešitev. Takšen način življenja je seveda prinašal tudi slabosti kot so zasvojenost z buljenjem v ekran, postopna izguba stika z realnostjo ter odtujena medosebna komunikacija. Ameriška režiserka Jane Schoenburn se je omenjenih tematik dotaknila z izvrstno eksperimentalno srhljivko We Are All Going To The World’s Fair iz leta 2019, njeno duhovno nadgradnjo pa predstavlja režiserkin najnovejši celovečerec, psihološka grozljivka I Saw the TV Glow. Film prikaže več desetletij trajajoče nenavadno prijateljstvo med vase zaprtim Owenom (Justice Smith) in lezbično upornico Maddy (Brigette Lundy-Paine), ki ju poveže zanimanje za televizijsko nadaljevanko The Pink Opaque o dveh najstnicah, povezanih preko telepatskih sposobnosti. Njuno religiozno spremljanje serije ju sicer čustveno poveže, toda oba sta še vedno ujetnika svojega bridkega vsakdana, vse dokler Maddy na lepem ne izgine, sočasno pa je tudi serija nenadoma ukinjena. Vrsto let kasneje pa se Maddy znova pojavi in zaupa Owenu, da je ves ta čas živela v resničnosti njune priljubljene nadaljevanke. I Saw the TV Glow vključuje elemente grozljivke, vendar pri gledalcu bolj kot strah zbuja žalost, saj gre za zgodbo o tragičnih posledicah osamljenosti, nezmožnosti čustvenega odraščanja ter zavedanja lastne identitete. Schoenburnin film ima resda skromno zgodbo, ki bi si zaslužila še dodaten odtenek, vendar je kljub temu vzdušno potovanje skozi enigmatičen čudaški svet, dopolnjen z izpiljeno minimalistično vizualno podobo, čudovitim izborom glasbe, ki večkrat prevzame vlogo pripovedovalca ter melanholičnim vzdušjem, kombinacija vsega tega pa prepričljivo in nemanipulativno zaigra na gledalčeve emocije. Seveda pa vse to ne bi bilo možno brez izvrstnih igralskih predstav, ki postrežejo z idealno kombinacijo zasanjanosti in otožnosti. I Saw the TV Glow je brez kančka dvoma eden najmočnejših emocionalnih filmov letošnjega leta.
