Težava mnogih sodobnih (predvsem čezlužniških) filmov z LGBTQ vsebino je ta, da se zavoljo osladne politične korektnosti in strahu pred moralno ogorčenostjo publike trmasto oklepajo pravljičnega portretiranja istospolne skupnosti in rešitve za njene težave vidijo v preprostih in naivnih potezah. Na takšno plitkost vsekakor ne pristaja britanski psihološki neo-noir triler Femme, ki poveže nasilneža in žrtev v kompleksen in problematičen odnos; Jules, transvestitski performer (izvrstni Nathan Stewart-Jarrett), je nekega večera tarča brutalnega napada skupine homofobnih huliganov, med katere spada tudi vročekrvni Preston (George MacKay v svoji najbolj kompleksni vlogi doslej). Slednjega Jules sreča tri mesece kasneje v gejevski savni (izkaže se, da je Preston globoko zavrt homoseksualec) in se v želji po maščevanju zaplete z njim v razmerje, kar pa v obema prebudi cel kup konfliktnih čustev. Femme je odkrito provokativen film, ki se samozavestno spusti v analiziranje kompleksnega razmerja med žrtvijo in njenim rabljem, hkrati pa tudi opozori (pre)veliko moč gorečega maščevanja, ki žrtvi včasih ne prineše moralnega zadoščenja in razrešitve osebnih problemov. Emocionalno popotovanje glavnih likov je zaznamovano z mamljivo neo-noirovsko atmosfero in temačno fotografijo, že omenjenimi pogumnimi igralskimi predstavmi ter potrpežljivim razvijanjem zgodbe, kjer je gledalec na trnih vse do nastopa odjavne špice. Režijski duet Sam H. Freeman in Ng Choon Ping suvereno in kompetentno sledita žanrskim pravilom filmov o maščevanju, vendar te začinita z grobim stilom in nepredvidljivimi zasuki, kar je še najbolj razvidno v zastrašujoče realističnem finalnem preobratu. Femme bo za marsikaterega gledalca pretežak zalogaj, hkrati pa bo podvržen napačnim interpretacijam (nekateri bodo celi trdili, da film humanizira homofobe), toda v današnjem času, ko je pogum v filmski umetnosti prej izjema kot pravilo, so takšni ostri filmi vsekakor dobrodošli.