Za vse, ki bi se radi spoznali z unikatnim filmskim jezikom kralja neodvisnega filma Jima Jarmuscha, pa ne veste, kje bi začeli, je trpka črna komedija Down by Law več kot idealna izbira. Ne gre zgolj za enega od njegovih bolj dostopnih filmov, ampak hkrati tudi za zbirko vseh najbolj prepoznavnih elementov, ki so Jarmuscha podvzdignili med najbolj vplivnega neodvisnega filmarja vseh časov. Zgodba je postavljena v New Orleans in spremlja tri like, ki se znajdejo v isti zaporniški celici; Zack (Tom Waits) je trmoglavi in finančno podhranjeni DJ, ki ga policija zaloti med prevažanjem trupla v prtljažniku kolegovega avtomobila, Jack (John Laurie) je zvodnik, ki mu podtaknejo novačenje mladoletne prostitutke, medtem ko je Bob (Roberto Benigni) italijanski turist, ki med igro kart ponesreči ubije tekmeca. Trojica se med prestajanjem zaporne kazni zbliža in skuje načrt za pobeg, vendar pa tudi prostost nosi svojo ceno, še posebej, če ti policija ves čas diha za ovratnik. Down by Law je po vzdušju in nekonvencionalni pripovedni niti nekakšna duhovna nadgranja Jarmuschove predhodne črne komedije Stranger than Paradise, saj oba filma odlikuje počasen tempo, ekscentrični liki, ogromno statičnih kadrov ter izraziti minimalizem, kjer se zgodba sestavlja iz kratkih in sila duhovitih vinjet, ki so že zdavnaj postale antologijske. Fokus filma so kakopak osrednji trije liki in tu zgodba najbolj zasije, še posebej po zaslugi čudovitega Benignina v svoji prvi angleško govoreči vlogi, ki s svojo polomljeno angleščino in otroško bebavostjo ukrade vsak prizor, kot kontrast njegovemu cirkusanstvu pa sta enako izvrstna cinični Waits in sluzavi Laurie. Down by Law je brez kančka dvoma eden najboljših filmov iz 80. let in se poleg Night on Earth in Mystery Train uvršča tudi med vrhunce Jarmuschovega ustvarjanja.