Glavna težava popularne franšize apokaliptičnih grozljivk A Quiet Place je v tem, da njen ustvarjalec John Krasinski premiso ohranjanja tišine kot glavnega vira preživetja ni nikoli dojemal za kaj več kot zgolj dober trik, ki uspe dogajanju vnesti visoko mero napetosti, pa četudi so se filmi ob tem spotikali ob lastno logiko in neprestano spreminjali pravila, ker je tako zahtevala zgodba.Ti spodrsljaji so bili precej evidentni že v prvih dveh filmih, ki jih je režiral Krasinski, za filmsko predzgodbo A Quiet Place: Day One pa je menjava režiserja (Michael Sarnoski, ki je leta 2021 impresioniral z dramo Pig) obetala, da bo franšiza dobila ne zgolj sveže ideje, ampak da bo tudi popravila napake predhodnih filmov. Kot že izdaja naslov, se film odvija na prvi dan invazije nezemeljskih pošasti z močno izostrenim sluhom, glavna junakinja pa je na smrt bolna pesnica Samira (Lupita Nyong’o), ki je prisiljena preživeti na ulicah uničenega New Yorka. Glavni razlog za ogled filma je vsekakor Nyong’voa v še eni emocionalni igralski predstavi, njen lik pa navkljub vključitvi klišejskega motiva (človek, ki umira za rakom) deluje pristno in ne dopusti, da bi zgodba s tega vidika zapadla v nepotrebno solzavost. Dobrodošla je tudi menjava lokacije iz podeželja v urbano okolje, kar franšizi prineše nekaj svežine, Sarnoski pa s svojo spretnostjo uspe dostaviti nekaj pristnih trenutkov suspenza in vzdušno apokaliptično atmosfero. Žal pa A Quiet Place: Day One ne uspe popraviti napak predhodnikov, saj dlakocepsko sledi njihovi zmagoslavni formuli in se z vsebinskimi luknjami (znova) ne ukvarja. Tako imamo spet opravka s filmom, ki se ne more odločiti, kakšni logiki bi sledil in si sproti izmišljuje pravila preživetja, (to je najbolj razvidno v nelogičnem obnašanju pošasti, ki enkrat slišijo najmanjši sum na kilometre daleč, spet drugič pa ne registrirajo zvokov pred lastnim nosom), kombinacija obojega pa prispeva k skoraj popolni odsotnosti napetosti. Filmu pa še bolj spodleti na ravni predzgodbe, saj svetu franšize ne doda popolnoma ničesar (pričakovali bi več razlag o ozadju invazije nezemljanov) in tako nikoli ne upraviči svojega obstoja. Če film A Quiet Place: Day One karkoli dokaže, je zgolj to, da franšizo poganjajo dobre ideje, ki pa jih tudi sami filmarji ne razumejo najbolje.