Russel Crowe se je na tej točki v karieri očitno odločil, da nima več motivacije za snemanje filmov, ki bi lahko oživeli njegovo mrtvo kariero in bo namesto tega zapravljal čas z nastopi v tretjerazrednih grozljivkah. Lansko leto se je tako osramotil v obupni nadnaravni katastrofi The Pope’s Exorcist, letos pa je stopil še nekaj stopničk niže s filmom The Exorcism. Že sam lenobni in nedomiselni naslov daje vedeti, da pričujoči film nima nobenega občutka za izvirnost, še bolj duhovito pa je dejstvo, da je bil film skoraj v celoti posnet leta 2019, ob izbruhu pandemije Covid-19 hitro vržen za dve leti v bunker (kjer bi tudi moral ostati), nakar so studijski kravatarji menili, da ima film tako močan potencial, da se vanj splača vložiti še nekaj denarja za njegovo dokončanje. The Exorcism se ponaša z zgodbo z zanimivo meta-premiso; Crowe je klišejsko zapit in zavožen filmski igralec, ki sprejme vlogo duhovnika v nadnaravni grozljivki The Georgetown Project, na snemanju pa mu dela družbo njegova odtujena hčerka, ki kmalu ugotovi, da se očetovo obnašanje spreminja na slabše, za vsem skupaj pa naj bi stala zlovešča nadnaravna sila. Kot že omenjeno, se film ponaša z metafizičnim kontekstom, ki bi lahko bil koristno izrabljen za nastanek zbadljive satire, ki se odkrito norčuje iz klišejev okultnih grozljivk, vendar pa se The Exorcism jemlje preveč resno in pretenciozno, da bi lahko bil s tega vidika uspešen. Film je nasičen z vsemi predvidljivimi triki, neumnimi preobrati ter insomničnimi igralskimi predstavami (še posebej Crowe deluje, kot da bi rad bil nekje drugje), zgodba pa se trmoglavo oklepa vseh možnih klišejev in ne daje vtisa, da bi se potrudil za karkoli izvirnega ali razburljivega. Povrhu tega pa je The Exorcism strašansko dolgočasen in monoton film brez energije in volje do lastnega obstoja, ob katerem bodo zehali tudi najbolj nezahtevni oboževalci omenjenega žanra. Na tej točki lahko gledalci upamo zgolj to, da bo Crowe spredvidel, kako nizko je padla njegova kariera in da si s takšnimi projekti ne pomaga.