Zgodba se ponavlja kot pokvarjena plošča; Hollywood v svojem pomanjkanju motivacije za razvijanje nečesa izvirnega in / ali domiselnega se vedno znova zateka v preteklost in išče načine, da bi zaslužil s pomočjo cenene nostalgije. Zato ne preseneča, da se je nekomu zdela dobra ideja, da bi posneli “samostojno nadaljevanje” (karkoli že to pomeni) trideset let stare filmske uspešnice Twister, kjer se je skupina lovcev na tornade s pomočjo moderne tehnologije zoperstavila naravni katastrofi. Film je bil tipična hitropotrošniška zabava iz 90. let, polna žanrskih klišejev, lesenih dialogov in kričeče stereotipnih likov, četudi se je lahko pohvalila z vznemirljivimi akcijskimi prizori in kratkočasnim tempom. In identične prednosti / slabosti spremljajo tudi njegovo “nadaljevanje” Twisters v režiji Leeja Isaaca Chunga, ki se je gledalcem najbolj vtisnil v spomin s poetično priseljensko dramo Minari, tokrat pa se prvič spusti v vode bolj komercialno dostopnih filmov o naravnih katastrofah. Film s predhodnikom nima nobene povezave; dogajanje je tokrat postavljeno v Oklahomo, kateri grozi serija divjih tornadov, katere lahko zaustavita zgolj dve ekipi lovcev na tornade, ki ju vodita zagnana meteorologinja (Daisy Edgar-Jones) in spletni zvezdnik (Glen Powell). Glavna odlika filma Twisters so kakopak vzdušni in napeti akcijski prizori naravnega opustošenja in hiter tempo, zgodbo pa kompetentno vodita všečna Edgar-Jonesova in Powell, ki sicer znova igra zanj tipično vlogo gobezdavega šarmerja. Na vseh ostalih ravneh je film – v najboljšemu primeru – boleče povprečen; Chung kopiči en zoprn kliše za drugim, dogajanje pogosto kvari osladna country glasba, zgodba se shizofreno jemlje resno, hkrati pa ves čas zateka k serviranju absurdnih neumnostih, vsak dogodek v filmu pa ne bi smel predstavljati večjega presenečenja, saj se Twisters drži preverjene formule kot pijanec plota. Neškodljivo poletno razvedrilo, več od tega pa ne.