Erotični triler Strictly Confidential predstavlja režijski prvenec Damiana Hurleyja, sina britanske manekenke in igralke Elizabeth Hurley, kar nemudoma izlušči glavni razlog, da je pričujoči film ugledal luč sveta. Debate o škodljivosti nepotizma v filmski industriji se morebiti zdijo odveč, saj prihajati iz slavne družine še ne pomeni, da nimaš talenta, toda v primeru Strictly Confidential se je nemogoče otresti občutka, da ga je Hurley lahko posnel izključno zaradi vpliva svoje matere, ki v filmu velikodušno odigra tudi glavno vlogo, saj bi kdorkoli drug s takšnim obupnim zmazkom težko prepričal katerikoli studio za finančni vložek. Film skuša funkcionirati kot poklon erotičnim trilerjem iz 90. let, ki se niso sramovali svoje cenene eksplotacije in plehkosti, vendar so vse te elemente znali zapakirati v vročo žanrsko zabavo. Hurleyjev film tega ne zmore doseči; zgodba o Rebecci, ki leto dni po smrti svoje najboljše prijateljice Mie odpotuje na otok v Karibih, da bi obiskala prijateljičino družino, ki skriva mnoge žgečkljive skrivnosti, je po globini in kompleksnosti na ravni mehiških telenovel, kjer na eksotičnih lokacijah spremljamo dolgočasna življenja dolgočasnih lepih ljudi. Noben od nastopajočih likov ni zanimiv, igralske predstave so obupno lesene (še posebej Hurleyjeva večino časa deluje zbegano in nezainteresirano), dialogi imbecilni, glasba osladno melodramatična, erotični prizori pa tako čistunsko plitki, da bi že v 90. letih zbujali prej dolgočasje kot pa žgečkljivo vznemirjenost. Nasploh je Strictly Confidential film, ki je na vseh nivojih vsaj štirideset let za časom in pušča vtis mehkopornografskega kiča. A če nič drugega, lahko film dojemamo kot svarilo o tem, kako nepotizem uničuje filmsko industrijo.