Eden od najpogostejših razlogov, da so filmske adaptacije računalniških iger pregovorno zanič, je filmarjevo nerazumevanje tega, kar je igre naredilo tako popularne in to je precej razvidno tudi v najnovejščem celovečercu Elija Rotha, ki se je lotil svoje vizije (ali nekaj temu podobnega) priljubljene franšize ZF pustolovskih iger Borderlands. Te bi na najbolj preprost način opisali kot mešanico klasičnih avantur Indiana Jonesa in postapokaliptičnih utopij tipa Mad Max z veliko poudarka na barvitih svetovih in odštekanem humorju, skoraj nič od tega pa ni na spregled v obravnavanem Rothovem zmazku od filma. Že to, da so film pacali skupaj skoraj štiri leta in da so nekatere prizore morali snemati še enkrat (in to celo z drugim režiserjem, saj je Rotha začasno zamenjal Tim Miller), priča o tem, da Borderlands ni imel veliko možnosti za uspeh in temu primeren je tudi končni rezultat. Film premore zelo generično zgodbo lovke na glave Lilith (vidno zdolgočasena Cate Blanchett), ki odpotuje na domači puščavski planet Pandoro, da bi našla hčerko (razigrana Ariana Greenblatt, ki predstavlja daleč najboljši del filma) vplivnega magnata, ki ima v lasti ključe starodavnega trezorja, v katerem so shranjeni zakladi pozabljene napredne civilizacije. Borderlands je morebiti še najmočnejši, ko uspešno ustvari vizualno razkošnost in odštekanost planeta Pandore, vendar pa se žal hitro izkaže, da Roth nima pojma, kako bi ustvarjenemu svetu dodal globino ali kakršnokoli obliko relevantnosti, kar v praksi pomeni, da Pandora ostaja zgolj lepa kulisa za prazno dogajanje. Igralske predstave so na avtopilotu, akcijski prizori so posneti zelo kaotično in monotono, šale so povečini obupne (najslabše jo odnese Jack Black kot gobezdavi robot Claptrap, ki je v igrah prikupno zmeden, scenarij pa že kar žaljivo lenoben. Borderlands je tako nov žebelj v krsto filmskih adaptacij računalniških iger.