Tim Burton je ob začetku svoje kariere v prvi polovici 80. let veljal za filmskega ekscentrika, ki se ni odrekal svoji burni domišljiji in prav posebnemu smislu za humor, ki tiči nekje med črno komedijo in groteskno. Nekatere omenjene adute je že prikazal v svojem režijskem prvencu, odštekani komediji zmešnjav Pee Wee’s Big Adventure, vendar pa je ta predstavljal generalko za naslednji celovečerni podvig, ki ga je (vsaj za nekaj časa) ustoličil za kralja prikupno čudaškega. Govora je seveda o fantazijski črnohumorni grozljivki Beetlejuice, v katerem se je Burton domiselno poigral s konceptom življenja po smrti in ustvaril skorajda parodično različico klasične zgodbe o duhovih; glavna junaka filma sta namreč nedavno preminuli par Barbara in Adam (izvrstna Geena Davis in Alec Baldwin), ki sta obsojena na mučno posmrtno življenje v njuni nekdanji hiši, katera je prodana premožni (in pričakovano pohlepni) družini Deetz. Nezadovoljna nad novimi lastniki, se jih Barbara in Adam odločita nagnati iz hiše, pri tem pa jima pomoč ponudi diabolični, anarhistični, vulgarni in razigrani “bio-izganjalec” Betelgeuse oz. Beetlejuice (Michael Keaton v svoji življenjski vlogi), dogajanje pa še dodatno zaplete mlada čudakinja Lydia Deetz (očarljiva Winona Ryder), ki edina uspe komunicirati s pokojnim parom. Brez kančka dvoma lahko rečemo, da je Beetlejuice na samem vrhu Burtonovih najboljših filmov; njegova zmožnost kombinacije presenetljivo ostrega humorja, simpatičnega gnusa in ganljive gotske fantazije je presunljiva in filmu dopušča ogromno kreativnosti in parodične rekonstrukcije zgodb o duhovih. Film je obenem zaznamovan s čudovito in unikatno scenografijo, živahnim tempom, nepredvidljivo in duhovigo zgodbo zimzeleno glasbo Dannyja Elfmana, posrečenimi gagi in vrhunsko fizično komedijo. Beetlejuice je tako ena najbolj posrečenih, unikatnih in kreativnih komedij vseh časov, hkrati pa tudi nesporna filmska klasika 80. let.