Družinam se v grozljivkah nikoli ni dobro pisalo, za kar so bile sicer krive kar same; travme, potlačene zamere in druge negotovosti služijo kot metaforična groza, ki nasilno vdre v navidez urejeno družinsko okolje in ga postopoma uniči. In od mojstrovine Hereditary naprej se zdi, da se vse več grozljivk obsesivno loteva prikaza disfunkcionalnih družinskih odnosov in kako grozljivo moč ima nad človekom travma iz preteklosti. Ta obsesija, ki je sprva gledalce pretresla do kosti, pa sedaj pričakovano zbuja dolgočasje, kar je tudi glavna težava nadnaravne grozljivke The Demon Disorder. Film pripoveduje zgodbo o treh bratih, ki jih povezuje temačna skrivnost o njihovem neuravnovešenem očetu, katerega naj bi obsedel demon; ko se slednji znova pojavi za stenami stare družinske hiše, se bratje povežejo, da bi s skupnimi močmi premagali zlo, ki bedi nad njimi. The Demon Disorder je kompetentno narejen, solidno odigran in mestoma napet film, ki se – glede na nizek proračun – lahko pohvali z zavidanja vrednimi posebnimi učinki in masko, ki po stopnji gravža močno spominja na Carpenterjevo mojstrovino The Thing. A kot je že bilo omenjeno; film mnogo preveč spominja na tisoč in eno družinsko grozljivko, ki skuša na vsak način šokirati, pa četudi se drži preverjenih in pošteno utrujenih žanrskih vzorcev. Tu bi težko našli karkoli nepredvidljivega ali pretresljivega; celotna zgodba, odločitve likov in prizori strašenja so precej formulaični in rutinski, edino, kar pa bo zbudilo gledalčevo pozornost, je gravž, ki je – kot že rečeno – na zavidiljivo visoki ravni. The Demon Disorder ni nikakor slab film, vendar je v navalu filmov, ki obravnavajo družinsko grozo, precej neizstopajoč.