Psihološka grozljivka Daddy’s Head se oklepa motiva, ki je v omenjenem žanru prisoten že od nekdaj; manifestacija otroške travme, ki nastane kot posledica izgube bližnjega. Zgodba se vrti okoli dečka Isaaca (Rupert Turnbull), ki po nenadni očetovi smrti ostane sam s svojo nevrotično mačeho (in ozdravljeno alkoholičarko) Lauro (Julia Brown) v razkošni hiši sredi gozda. Laura, ki po sili razmer postane Isaacova skrbnica, se spopada z lastnimi demoni iz preteklosti, vendar časa za prebolevanje ni na pretek, saj dvojico začne ogrožati čudaški stvor, za katerega je Isaac prepričan, da predstavlja njegovega pokojnega očeta. Film režiserja in scenarista Benjamina Barfoota uspe psihološki vidik zgodbe preplesti z elementi folk grozljivke in filma o pošasti, slednja pa kakopak predstavlja odslikavo krute resničnosti, v kateri so obtičali glavni junaki in iz nje ne morejo / nočejo ubežati. Barfoot z vzdušno atmosfero, počasnim temprom in (povečini) izvrstno izpeljanimi prizori strašenja / suspenza uspe gledalca poskrati v temačen in okruten svet, ki močno sloni na simbolizmu in abstraktnih podobah, resničnost pa postane zgolj izgubljena iluzija. Z drugimi besedami; Daddy’s Head je odlična filmska nočna mora, ki strese do kosti, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, fantastične uporabe zvoka in prvovrstnega klavstrofobičnega vzdušja, ki sloni na potrpežljivem razvoju zgodbe in likov. Film sicer veliko svojega obstoja dolguje modernim klasikam kot so The Babadook, Hereditary in Goodnight Mommy, zato je ne nakaterih mestih nekoliko predvidljiv in neizviren, toda Daddy’s Head uspe prepričati tam, kjer veliko grozljivk pogori; prestrašiti gledalca do kosti.