Eden od največjih problemov, s katerimi se slovenski film pogosto in trmoglavo sooča, je vzpostavitev všečnih / zanimivih likov, katerih usode, prikazane pred kamero, nosijo nek globji smisel in vodijo do zadovoljivega epiloga. Zapelji me, celovečerni prvenec režiserja Marka Santića, je šolski primer takšnega pomanjkljivega izdelka; gre za film, pri katerem vsaj na prvi pogled vse stvari stojijo na pravih mestih, vendar pa se navkljub temu nikoli ne združijo v trdno povezano celoto. Hkrati gre za film, ki svoje redke svetle trenutke zaduši pod težo sivinske monotonosti in dolgočasja, zaradi katerih je slovenski film pred četrt stoletja pregnal še tiste najbolj vztrajne in v moč domačega filma prepričane gledalce. Romantična drama o Luki (Janko Mandič), ki po več letih zapusti mladinski dom in se zaposli kot čistilec v predelovalnici mesa, kjer se zaljubi v sodelavko Ajdo (Nina Rakovec) je sicer tehnično soliden, dobro odigran in nasploh kompetentno narejen film, ki pa mu največ preglavic povzroča sila nezanimiva in nedodelana vsebina. Že osrednji lik ni pretirano zanimiv in posnema držo tipičnega slovenskega pasivnega melanholika, še slabše pa jo odnese romantični del zgodbe, saj je odnos med Luko in Ajdo strašansko nedodelan in v filmu obstaja zgolj zato, ker tako zahteva scenarij, posledično pa tudi med Mandičem in Rakovčevo ni praktično nobene kemije. Nič boljše je ne odnese preostanek zgodbe, ki postreže z občasnimi trenutki toplega humorja, vendar kot celota pri gledalcu občutek hladnosti in dolgočasja. Navkljub vročemu naslovu je Zapelji me film, oropan čustev in karkšnekoli volje do življenja.