Mnenja o tem, kdaj se je znotraj žanra filmskih grozljivk rodil t.i. slasher, so deljena; nekateri so mnenja, da je ta podžanr rodila Hitchcockova klasika Psycho, mnogi pa ob omembi besede slasher najprej pričakovano pomislijo na uspešnici Halloween in Friday The 13th. Toda nekaj let pred zadnjima dvema filmoma se je pojavil še eden, ki je mnogo let ostajal (krivično) spregledan; Black Christmas v režiji Boba Clarka iz leta 1974 je nekakšen dedek slasherja, saj je prvi uporabil elemente, ki so bili kasneje reciklirane v praktično vsaki filmski klavnici iz 70., 80. in celo 90. let. Naslovu filma primerno se zgodba odvija v božičnem času in spremlja skupino razposajenih študent, ki živijo v najemniški hiši in postanejo tarča neznanega zalezovalca, ki jih sprva nadleguje z obscenimi telefonskimi klici, vendar pa kmalu zatem vlomi v njihovo hišo in začne pobijati eno za drugo. Black Christmas je podobno kot kasneje Halloween slasher, ki se ne zanaša na ekscesno prelivanje krvi in groteksno nasilje, ampak se posveča grajenju izredno temačne atmosfere in počasnemu suspenzu, ki je še posebej izrazit v prizorih, kjer gledalci spremljamo dogajanje skozi oči antagonista. Clarkov film je tako čudovito subtilen, misteriozen in dvoumen, saj ves čas namerno ohranja nedorečenost zgodbe, kjer tudi zlikovčevi motivi in celo identiteta ostajajo prepuščeni gledalčevi interpretaciji, kombinacija vseh teh elementov pa ustvari nepozabno klasično srhljivko, brez katere zgodovina žanra ne bi bila ista. Omeniti še velja pristne igralske predstave, simpatične humorne vložke ter preproste, vendar dovolj všečne like, ki dogajanje naredijo še bolj dramatično. Black Christmas resda nekoliko zaostaja za prihodnjimi klasikami kot je Halloween, vendar je še vedno pionirski slasher, ki bo brez kančka dvoma navdušil oboževalce žanra.