Britanski igralec Hugh Grant, ki je pred dobrimi tremi desetletji z uspešnico Four Weddings and A Funeral postal filmski zvezdnik in idealen kandidat za vloge tipičnih angleških očarljivih nevrotikov, je tekom kariere redko izstopil iz sence staromodnih romantičnih komedij, zato ga je zanimivo opazovati, ko zapusti to “varno” območje in se preizkusi v drugih, bolj zahtevnih žanrih. Režiserja Scott Beck in Bryan Woods sta očitno prepoznala, da lahko njegov zapeljivi šarm uporabita v namene zbujanja srhljivosti in mu dodelila glavno vlogo v verski strašljivki Heretic, v kateri Grath odigra vlogo samotarskega Reeda, ki živi v odmaknjeni stari hiši z ženo, ki lahko speče najboljšo borovničevo pito daleč naokoli. Vsaj tako menita dve mladi mormonki, ki potrkata na vrata Reedove hiše, da bi ga seznanila z programom njune verske skupnosti, toda kmalu se izkaže, da Reeda bolj kot duhovno razsvetljenje zanima postavljanje neprijetnih vprašanj, skozi katera se postopoma razkrije groza, ki jo skriva za stenami hiše. Heretic ni grozljivka, primerna za tiste, ki od dotičnega žanra pričakujete komercialno dostopne uspešnice kot so Saw, It ali Smile, temveč gre na zvitih dialogih in poglobljeni karakterizaciji likov zgrajen triler, zaznamovan z zadušljivim temačnim vzdušjem in počasnim tempom, katerega namen je premišljeno stopnjevanje suspenza. Beck in Woods odlično izkoristita Grantovo sposobnost izkazovanje tople britanske gostoljubnosti, ki je zgolj fasada za prikriti sadizem, nasproti njega pa sta prisotni enako prepričljivi Sophie Thatcher in Chloe East kot poosebljenje deviške nedolžnosti in goreče želje po preživetju. Kombinacija vseh teh elementov ustvari izredno nepredvidljivo in šokantno grozljivko, ki naj služi še kot en dokaz, da ima omenjeni žanr svetlo prihodnost.