Najboljši filmi so vedno tisti, ki jih zaradi svoje edinstvenosti in unikatnosti ni mogoče omejiti na en žanrski predalček, zato so pogosto podvrženi debatam o tem, kako bi jih sploh morali interpretirati. Dober primer takšnega filma je japonska klasika Onibaba, ki še danes sproža pomisleke glede tega, kam jo uvrstiti; nekateri jo dojemajo kot zgodovinsko dramo, spet drugi kot psihološki erotični triler, potem pa se najdejo tisti, ki v filmu prepoznajo elemente, po katerih je bil kasneje žanr t.i. folk grozljivk. Slednja ugotovitev ni niti malo zgrešena, saj je film svobodna predelava starodavne budistične legende o zlovešči maski, ki jo ni nikoli moč sneti; dogajanje je postavljeno v nerodovistno travnato močvirje na Japonskem sredi 14. stoletja, ko deželo pretresa krvava državljanska vojna in huda lakota. Dve ženski, mati samuraja Kicha in njegova žena, se preživljata s pobiranjem lastnine mrtvih samurajev in čakata na Kichijevo vrnitev domov. A ko Kichijev vojni tovariš Hachi potrdi njegovo smrt na bojišču, se žena spusti v strastno razmerje s Hachijem, kar močno razburi mater, ki se po spletu okoliščin polasti skrivnostne maske padlega samuraja. Onibaba upravičeno velja za filmsko klasiko, saj je zaznamovala evolucijo marsikaterega žanra; od zgodovinske drame o tragičnih posledicah vojnega upostošenja na srednjeveškem Japonskem, žgečkljive erotične parabole o osamljenosti, poželenju in ljubosumju ter folk strašljivke, ki razgali brutalni razkroj družinskih vezi pod težo nasilja in samodestruktivnih nagonov. Režiser Kaneto Shinodo, ki je za časa svojega življenja zakrivil cel kup japonskih klasik, je tokrat na vrhuncu moči; fenomenalna temačna atmosfera močvirja z visoko travo, neobičajno mikavna uporaba glasbe in naravnih zvokov, močna ekspresivna igra, mojstrsko grajenje suspenza ter osredotočenost na zgodovinske detajle naredijo iz filma Onibaba umetnino, ki brezhibno kombinira poetično in zastrašujoče. Nesporna klasika japonskega filma.