Svet Napalma v srcu, proznega prvenca katalonskega pesnika in pisatelja Pola Guascha (1997) že na prvi strani daje vtis hkrati abstraktnega kot tudi turobno realističnega; kot bralci smo vrženi v skoraj postapokaliptično okolje, razpeto med urbanim in ruralnim ter zaznamovano s pričakovanimi tegobami kot so lakota, revščina, brezposelnost, pomanjkanje perspektive in okruten boj za preživetje. V tem izgubljenem “raju” se nahaja tudi neimenovani glavni junak, ki živi z mamo v naselju blizu gozda in spremlja hiter propad Tovarne, ki je lokalnemu prebivalstvu nekoč predstavljala edini vir zaslužka ter še hitrejši vzpon represivnega militarističnega organa, ki ga predstavljajo obritoglavci. Tu so še junakova pasivna mama, njegov skrivni ljubimec in ljubiteljski fotograf Boris ter bežni posamezniki, ki vstopajo in izstopajo iz propadlega sveta. Pasivnost, ki zaznamuje prvi dve tretjini romana, se proti koncu spremeni v aktivnost, ko se glavni junak in Boris naposled odločita za odhod, vendar pa se kljub temu zdi, da je njun cilj hkrati zelo blizu kot tudi daleč.
Napalm v srcu ima zelo skopo, skoraj neobstoječo zgodbo, posredovano preko kratkih vinjen in anekdot, Guasch pa v pripovedni tok vnaša elemente pisemskega romana, likovne umetnosti, toka zavesti in fotografije. Avtorjeva odločitev, da kraju in dogajanju ne doda nobenega ozadja, je vsekakor premišljena in smiselna, saj je sporočilo romana univerzalno in bi pripeljalo do enakih zaključkov v kateremkoli časovnem obdobju. Roman tematizira žal večno aktualne teme kot so nasilje nad drugačnostjo, sram in zatiranje osebne svobode, pri tem pa venomer ohranja občutek za poetičnost in jezikovno izbrušenost. Guascheva poetika je brezhibno lepa kot tudi zastrašujoče srhljiva, jezik pa v obeh skrajnostih teče kot čista reka besed, podob in idej, ki odražajo tako notranjo stisko glavnega junaka kot tudi propadajoči svet. Toda Napalm v srcu podobno kot Cesta Cormaca McCarthyja ohranja občutek za lepoto in upanje, pa četudi oboje ne prinaša popolne bralske katarze.
Srhljivo lepa ali čudovito zastrašujoča vizija časa in prostora, v katerem živimo.
