Homerjeva pesnitev Odiseja, ki popisuje drzne pustolovščine grškega veterana vojne za Trojo in kralja otoka Itaka, je doživela že nešteto filmskih adaptacij, bodisi neposrednih bodisi svobodnih priredb, zato je enemu največjih del grške literature nemogoče odreči močan vpliv, ki jih je imelo na razvoj sedme umetnosti. The Return italijanskega režiserja Uberta Pasolinija spada med zveste adaptacije Homerjevega epa, le da si za izhodišče vzame zgolj zadnji del pesnitve, ki popisuje Odisejevo (Ralph Fiennes) vrnitev na Itako in ponovno srečanje z odraslim sinom Telemahom (Charlie Plummer) in zvesto ženo Penelopo (Juliette Binoche), ki je obkrožena z nasilnimi snubci, ki od nje zahtevajo, da si med njimi čimprej izbere novega moža. Velja opozoriti, da se film The Return odpove mitološkemu / fantazijskemu ozadju Odisejeve pripovedi in namesto tega vztraja pri grobem realizmu, ki si za fokus izbere ranljivega in ostarelega glavnega junaka, ki nemočno spremlja propad domačega otoka in se skuša vrniti nazaj na zasluženi prestol. Pasolinijeva vizija Homerjevega epa je osvežujoča in drzna, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav (še posebej Fiennesa in Binochejeve), vzdušne atmosfere, ki je še posebej uspešna pri prikazu propada Itake ter intimne zgodbe, ki namesto spektakla daje prednost človeški drami, kjer so heroji razgaljeni v vsej svoji ranljivosti in konfliktnosti, pohvalno pa je tudi to, da film veliko časa nameni Penelopi in njenemu težkemu položaju zveste žene in samosvoje upornice. Realističen pristop pa je ironično tisto, kar izpostavi tudi nekatere pomankljivosti filma; pusta vizualna podoba, neprepričljiv preskok Odiseja iz trpečega vojnega veterana v drznega bojevnika ter šlampasti akcijski prizori, kar je tudi posledica starosti igralcev, ki niso več v takšni formi kot nekoč. The Return je torej film, ki ga hkrati dvigujejo pod ovirajo lastne ambicije, a je še vedno zanimiv vpogled v neštetokrat analizirano Odisejevo pesnitev.