Celovečerni prvenec režiserja in scenarista Leonarda Van Dijla je počasna, subtilna in tiha zgodba, ki se sooča s perečo in v času vzpona #MeToo gibanja zelo aktualno problematiko molka žrtev najrazličnejših oblik zlorabe ali nasilja. Žrtev je tokrat mlada in obetavna teniška igralka Julie, ki obiskuje prestižno teniško akademijo in je ena od vajenk priljubljenega trenerja Jeremyja. Ko ena od tenisačic iznenada stori samomor, šola sproži preiskavo, kjer pod drobnogled vzame Jeremyja, ki naj bi vplival na poglobljene duševne težavne pokojnice. Julie Keeps Quiet je naslovu primerno film o molku glavne junakinje, ki s preiskavo noče imeti ničesar, čeprav se kmalu pojavijo namigi na luknje v njenem odnosu s trenerjem, kar pa seveda lahko močno vpliva na njeno nadaljno teniško kariero. Van Dijl se s svojim prvencem subtilno loteva večnega vprašanja o tem, zakaj žrtve zlorabe ali nasilja tako dolgo molčijo; dogajanje, ki bi bilo v čezlužniških filmih najverjetneje napolnjeno z dramatičnimi preobrati, je umirjeno, melanholično in proti koncu že mučno, temu primerno pa so tudi prizemljene igralske predstave, med drugim tudi novinke Tesse Van den Broeck v naslovni vlogi, kar filmu doda potrebno dozo realizma in subtilnega luščenja problematike. Navkljub temu pa se zdi, da film Julie Keeps Quiet svoj naslov jemlje preveč resno in se pogosto zateka v molk kot pa v iskanje odgovorov, kar je moteče, še posebej, ko bi si lahko privoščil biti bolj jezen in celo radikalen. Namesto jasnejših namigov, ki pridejo do izraza šele v zadnjih minutah filma, se zgodba žal prepogosto zateka v ponavljajoče prizore teniških treningov in splošno razvlečenost. Julie Keeps Quiet je subtilna psihološka drama, ki pa od gledalca zahteva mnogo več kot mu na koncu dejansko podari.