Potem ko se je Luca Guadagnino s športno dramo Challengers rahlo približal filmskemu “mainstreamovskemu” občinstvu, je s svojim naslednjim projektom samozavestno stopil nekaj korakov nazaj; Queer, adaptacija kultne novele ameriškega postmodernističnega pisatelja in glasnika beatniške generacije 60. let Williama S. Burroughsa, predstavlja Guadagninov najbolj oseben in ambiciozen projekt v karieri, saj ga je snoval že od svojih zgodnjih dvajsetih let. Tako knjiga kot film sledita družbenemu izobčencu in odvisniku od mamil Williamu Leeju (gre sicer za Burroughsov psevdonim), ki živi v Mexico Cityju in se hedonistično prepušča popivanju, drogiranju in spolnim odnosom z moškimi. Ko njegovo pozornost zbudi mnogo mlajši Eugene, se z njim spusti v strastno razmerje in ga povabi na potovanje po Južni Ameriki, da bi našla mistično rastlino, ki naj bi okrepila posameznikove telepatske sposobnosti. Burroughsova literarna zapuščina je vse prej kot hvaležen material za filmsko adaptacijo, kar je dosedaj uspelo zgolj Davidu Cronenbergu z eksperimentalno mojstrovino Naked Lunch, zato je bil Guadagnino pred precej zahtevnim projektom, ki bo vsekakor močno razdelil občinstvo. Queer je psihadeličen, morbidno poetičen in nenavadno strukturiran umetniški film, ki ne ponuja klasične zgodbe z zapletom; Guadagnino Leejevo odisejado gradi na pogosto surrealni atmosferi, brezciljnem tavanju, glasbenem koktejlu funka in grunga ter groteskni simboliki, ki je pogosta za Burroughsova literarna dela. Potovanje brez jasnega cilja bo za marsikoga frustrirajoče in dolgočasno, medtem ko se bodo oboževalci Burroughsovega opusa vsekakor počutili kot doma, saj Queer vzorno sledi srčiki njegovega ustvarjanja, skeptikom pa bodo še vedno ostali čudovita vizualna podoba, izvrstna glasba in predvsem ganljiva predstava Daniela Craiga v glavni vlogi, ki je vredna oskarjevskih nominacij. Nenazadnje pa je tudi občudovanja vredno, da je Guadagnino na višku svoje popularnosti ustvaril film, ki bo najverjetneje močno delil okuse občinstva.