Nadnaravna strašljivka The Damned že v uvodnih kadrih hitro vzpostavi resnost situacije, v kateri se znajdejo glavni junaki; konec 19. stoletje se v naselju nekje v Arktičnem zalivu skupina ribičev pod vodstvom mlade vdove Eve (Odesa Young) srečuje z neusmiljenim hladnim vremenom, pomanjkanjem hrane in skoraj popolno odmaknjenostjo od civilizacije. Hladna modra fotografija, premišljeno izbrana ambientalna glasbena podlaga in temačna nordijska atmosfera odlično povzamejo eksistencialno grozo osrednjih likov, ki postane še bolj izrazita, ko ribiči nekega jutra naletijo na posadko nasedle ladje in se znajdejo v dilemi; ali nesrečnim preživelim priskočiti na pomoč ali jih prepustiti tragični usodi? Eva, ki se zaveda, da ne premorejo dovolj sredstev za preživetje, se s težkim srcem odloči za slednje, kmalu zatem pa se začnejo v naselju odvijati nenavadni dogodki, za katerimi naj bi stala skrivnostna nadnaravna entiteta, dotedaj prisotna zgolj v arktičnih legendah. The Damned je film, ki gradi most med tradicijo in modernostjo; prva je prisotna predvsem v atmosferi, počasnem tempu in zanašanju na večinsko odsotnost groze, druga pa je izrazita s trenutki preverjenih načinih strašenja gledalca, ki med drugim vključujejo bučno nenadne skoke v kamero, pospremljene z bučno glasbeno podlago. Kombinacija “starega in novega” ni vedno posrečena in zgodbo popelje v območje že videnega in predvidljivega (še posebej, če ste videli Carpenterjevo klasiko The Thing), hkrati pa bi si zgodba zaslužila več dodelanosti (filmu ne bi škodilo, če bi bil vsaj pol ure daljši), toda film režiserja in scenarista Thordurja Palssona uspe pridobiti gledalca na svojo stran z galerijo všečnih likov, odličnimi igralskimi predstavami (izstopa predvsem zelo ekspresivna Youngova) in nekaj presenetljivo dobro izpeljanih strašljivih trenutkov. The Damned ni žanrski presežek, je pa še vedno simpatični hibrid vseh preverjenih trikov iz klasičnih in modernih grozljivk.