Južna Afrika, leta 1901. Na vrelišču druge angleško-burske vojne se ranjen general zateče v hiško starejše ženske in njene nepokretne hčerke, ki je zvezana za stol in iz neznanega razloga ne sme nikoli zaspati. To predstavlja okvirni zaplet zgodovinske psihološke srhljivke Breathing In, ki se poslužuje pravil filmskega minimalizma, kar je enako ambiciozen kot tudi tvegan podvig; v času, ko se filmi požrešno bašejo z neprestano akcijo, hitrim tempom in pogosto plitkimi zgodbami in liki, je osvežujoče videti film, ki se zanaša tisto, kar bi sicer moralo biti najpomembnejše; močno vsebino, zanimive in kompleksne junake ter napetost, ki se gradi preko razvoja njihovih odnosov. Vse to ponuja ravno film Breathing In; dogajanje, ki se odvije v skoraj realnem času, je omejeno na eno samo lokacijo, nastopajo zgolj štirje liki, groza pa se črpa s pomočjo temačne atmosfere in “odsotne prisotnosti” nečesa zloveščega, za kar sicer vemo, da obstaja, vendar ostaja očem nevidno. Velja tudi omeniti, da se film režiserja in scenarista Jaca Bouwerja zanaša na nekonvencionalno pripovedno nit, kar pomeni, da mora biti gledalec za globje razumevanje zgodbe bolj pozoren in predvsem potrpežljiv kot sicer. Končni rezultat je film, ki resda ni povsem kos svojim ambicijam, vendar pa vseeno ponudi dovolj zanimivih idej, da bo pisan na kožo oboževalcem t.i. art-house strašljivk. Dobre igralske predstave, privlačno misteriozni dialogi in vzdušna surrealna atmosfera se uspejo odkupiti za izredno počasen tempo in občasno preveč pretenciozno zgodbo, ki niha med navdušenjem in dolgčasom. Breathing In je gledljiva, vendar nekoliko prenaporna grozljivka za izbrane okuse.