O črnohumorni ZF srhljivki Companion je težko govoriti, ne da bi tem razkrili njenega zvitega preobrata, ki se v filmu sicer razkrije že v njegovi prvi tretjini. Na najbolj “varen” način bi film opisali kot romantično komedijo, ki zelo hitro opusti konvencionalne namene omenjenega žanra in zavije v popolnoma drugačne in bistveno bolj temačne vode; v namerno kičastem in za lase privlečenem uvodu spremljamo Iris (Sophie Thatcher, ki se z nastopi v grozljivkah kot sta The Boogeyman in Heretic počasi tlakuje pot do nove kraljice filmskega krika), ki spozna nerodnega Josha (Jack Quaid) in se vanj zaljubi na prvi pogled. Kmalu zatem se dvojica odpravi na sproščeno druženje z njunimi prijatelji Kat, Elijem in Patrickom v razkošni hiši sredi gozda, ki je v lasti ruskega bogataša Sergeyja, ki je hkrati Katin ljubimec. Ne mine dolgo, ko se prijateljsko srečanje spremeni v nekaj bistveno bolj brutalnega in krvavega, zelo hitro pa se tudi razkrijejo bizarne luknje v odnosu med Iris in Joshom. Companion predstavlja inteligentno mešanico črnega humorja, grozljivke in ZF trilerja, ki neprestano preseneča z duhovitimi domislicami, odštekanimi preobrati, slastno ekscesnim nasiljem ter hitrim tempom, ob katerih film ne pozabi na dovolj poglobljen razvoj zgodbe in njenih likov. Med slednjimi kakopak najbolj zasije odlična Thatcherjeva v enako preprosti kot tudi kompleksni dvojni igralski predstavi, medtem ko režiser in scenarist Drew Hancock uspe z drznimi žanrskimi eksperimenti izluščiti močan komentar na temo odnosov med moškimi in ženskami, tolerance seksizma in predvsem čustvenega nadzora. Film ima resda občasno težave s čudnimi naključnimi in zdrsi v logiki, vendar pa je Companion dovolj zabaven in napet film, da tudi drobne napake ne pokvarijo zelo dobrega vtisa. Nedvomno eden od najboljših filmov leta 2025.