Eden od razlogov, zakaj se Steven Soderbergh uvršča v sam vrh najbolj prepoznavnih in unikatnih filmskih režiserjev, je njegova vsestranska nadarjenost za ustvarjanje projektov, ki so bodisi popolnoma komericalne narave ali artistični eksperimenti. Med slednje spada tudi njegov zadnji celovečerec, psihološka srhljivka Presence, ki vsaj na prvi pogled deluje kot še ena klasična zgodba o duhovih in zakletih hišah, vendar z domiselnim preobratom; tokrat namreč dogajanje spremljamo izključno iz perspektive nevidne nadnaravne sile, ki prebiva v hiši, katero je pred kratkim kupila družina Payne. Film s pogosto dolgimi neprekinjenimi kadri in plavajočim premikanjem kamere voajersko sledi posameznim družinskim članom in beleži njihove disfunkcionalne odnose; mati Rebecca ves svoj čas namenja “popolnemu” sinu, arogantnem športniku Tylerju, medtem ko je oče Chris zaskrbljen zaradi najmlajše hčerke Chloe, ki preboleva smrt svoje najboljše prijateljice. Presence je še en izredno posrečen Soderberghov filmski eksperiment, ki s presenetljivo brezhibnostjo pilotira med grozljivko, družinsko dramo in psihološkim trilerjem, hkrati pa ponudi nekoliko bolj filozofski pogled na prisotnost nadnaravnega v naših življenja. Film s pomočjo odličnega in poglobljenega scenarija veterana Davida Koeppa, pristnih igralskih predstav in tehnične inovativnosti ustvari prav poseben svet, ki venomer tiči med realnostjo in onostranstvom, dramatična glasbena podlaga in uporaba minimalističnih praktičnih učinkov pa poskrbijo, da zgodba konstantno ohranja zadovoljiv nivo suspenza. Škoda le, da se film ne uspe popolnoma izogniti nekaterim nelogičnostim, moti pa tudi končni preobrat, ki zgodbo iz intimne družinske drame po nepotrebnem potisne v vode melodramatičnega psihološkega trilerja. Navkljub tem (manjšim) spodrsljajem pa Presence domiselno preoblikuje žanrska pravila klasičnih zgodb o duhovih in poskrbi za pravo artistično poslastico.