Veteran japonskega filma Kiyoshi Kurosawa že od svojega najbolj poznanega filma Cure, ki je postavil temelje priljubljenosti modernih japonskih grozljivk, dokazuje, da ni avtor, od katerega je moč pričakovati jasne odgovore. Pravzaprav Kurosawa najbolj uživa v tem, če gledalca pušča karseda zmedenega in okupiranega z zmedenimi vprašanji, kar je seveda dvorezen meč; je skrivnost, ki spremlja njegove filme, dovolj privlačna, da nad njo gledalec ostaja fasciniran ali pa ga pomanjkanje jasnih odgovor frustrira? Chime, njegov zadnji film, ki traja zgolj skromne tričetrt ure, vztrajno preizkuša obe meji gledalčevega potrpljenja, a se vseeno odkupi s Kurosawinim edinstvenim občutkom za atmosfero, neobičajen suspenz in psihološko intrigo. Zgodbo je težko pojasniti; Takuji (Mutsuo Yoshioka) je učitelj, ki na šoli poučuje kuhanje in mu nekega dne eden od učencev potoži, da sliši nenavaden zvok, podoben glasnemu zvonenju, kar sproži serijo nenavadnih dogodkov, ki začnejo naglo spreminjati Takujijevo življenje, že od nekdaj zaznamovano z dolgočasno rutino. Kurosawa tudi tokrat uspe prepričljivo graditi grozo iz tega, kar je očem nevidno; od premetene uporabe zvoka, skrbno postavljenih širokih kadrov urbanega okolja, bizarnih scen, ki poudarjajo strašljivo vsakdanjost dogajanja pa vse do zadržane, skorajda sanjave igre, ob kateri se zdi, da prav nihče od likov ni zasidran v trdi, objektivni resničnosti. Chime ne daje vtis klasičnega filma, ampak bolje funkcionira kot uvod v nadaljevanko, ki pa očitno ne bo nikoli realizirana, zato ob nastopu odjavne špice ni moč pričakovati razrešitve. Kurosawin svet je tudi tokrat misteriozen, razumsko konflikten in odbijajoč, hkrati pa nenavadno fascinanten in pripravljen, da vas miselno izzove.