Mike Flannigan (neprepoznavni Michael Pitt) se po desetletnem prestajanju zaporne kazni znajde na prostosti, vendar pa so dnevi njegove slave enega največjih boksarskih upov že zdavnaj minili; sedaj ima za seboj propadel zakon, dolgo preteklost alkohola in nasilja ter cel kup obžalovanj, ki jih morebiti nikoli ne bo uspel odpraviti. Day of the Fight, sicer režijski prvenec igralca Jacka Hustona, je z vzdušno črno-belo fotografijo “obarvana” karakterna športna drama, ki sledi enemu dnevu v Mikovem življenju, ko se ta pripravlja na svojo prvo boksarsko tekmo po izpustitvi iz zapora, hkrati pa naveže stik z bivšo ženo, dementnim očetom, srboritim trenerjem in prijatelji, ki računajo na njegovo zmago v ringu. Seveda pa se srčika filma ne skriva v boksu, ki zavzame zgolj zadnjo tretjino zgodbe, ampak predvsem v grobo realističnem prikazu trpkega življenja človeka, ki skuša zakrpati rane iz preteklosti ter najti motivacijo za grajenje poti v negotovo prihodnost. Če imate občutek, da ste vse to že nekje videli in slišali, se ne motite in to je žal tudi glavna težava filma Day of the Fight. Ne gre za slab ali povprečen film, daleč od tega, njegova šibkost je predvsem ta, da gre za še eno boksarsko dramo o nekdaj problematičnem posamezniku, ki namerava popraviti svoje grehe in s tem doseči katarzično odrešitev. Tega konflikta se je na bistveno bolj domiseln in emocionalen način lotil Darren Aronofsky v mojstrovini Wrestler, Huston pa zaenkrat ni dovolj izkušen, da bi s tem, kar gledalcu ponuja, ustvaril kaj več kot gledljivo karakterno študijo, ki jo žal pestijo mnogi klišeji, predvidljivi dialogi in predvsem zoprno vstavljena glasba, ki pogosto razbije vzdušje v posameznih prizorih. Na srečo film pred potopom v pozabljivost rešuje odlični Pitt z eno od svojih najboljših vlog v karieri, kakšen presežek več pa od filma Day of the Fight ne pričakujte.