Konec 90. let je predstavljal mejnik v evoluciji moderne tehnologije, še posebej z množično popularizacijo interneta, ki je uporabniku omogočal, da zgolj s klikom dostopa do neskočne baze informacij, hkrati pa je človeštvo združil v “komunikacijsko” mrežo, katere prvotni namen je bilo medsebojno povezovanje in zbliževanje, vendar se je kmalu izkazalo, da je sistem zgolj dodatno poudaril tegobe, ki so spremljale modernega človeka; osamljenost in nezmožnost pristne komunikacije. Na vrhuncu eksplozije prvega vala priljubljenosti interneta je japonski mojster Kiyoshi Kurosawa leta 2001 posnel apokalitično tehnosrhljivko Pulse, v kateri medmrežje predstavlja vez med svetom živih in mrtvih; film vzporedno razvija dve sprva povsem ločeni zgodbi, ki se šele proti koncu zlijeta v smiselno celoto, v obeh pa spremljamo posameznike, ki so soočeni z grozljivo resnico o tem, da duhovi uporabljajo internet kot sredstvo za invazivno vdiranje v našo resničnost. Premisa filma se morebiti zdi preveč absurdna in teatralna, da bi jo jemali resno, toda Pulse je še ena Kurosawina mojstrovina suspenza in groze, ki ni zgolj drzno preroška, ampak hkrati zaznamovana z nekaterimi najbolj strašljivimi trenutki v zgodovini filmskih grozljivk. Po pričakovanjih je film po vsebinski plati zelo kriptičen in namerno zamotan, k še dodatni “zmedi” pa prispeva kaotično razvijanje več zgodb, katerih medsebojni preskoki so pogosto nenadni. Toda to sploh ni moteče, saj Pulse gradi vsebino s pomočjo odlične temačne atmosfere, ki ob pomoči nepozabne glasbe in strašljivih podob ustvari fascinanten svet, ki venomer tiči med realizmom in abstrakcijo, v zadnji tretjini pa zajadra v območje apokaliptičnega. Zmes vsega naštetega služi svojemu namenu in izpostavi srhljivo vizijo prihodnosti (ki je sicer že tu), kjer tehnologija in smrt izpostavita našo večno osamljenost in medsebojno odtujenost. V poplavi modernih japonskih grozljivk se Pulse nedvomno uvršča med najboljše.