The Full Monty, ena od najbolj priljubljenih komedij 90. let, ki si je med drugim prislužila tudi nominacijo za oskarja za najboljši film (kar je za kroge filmske akademije redkost), se začne s kratkim promocijskim videjem, ki predstavi britansko mesto Sheffield in njegovo cvetočo jeklarsko industrijo. Nekaj desetletij kasneje je slika popolnoma drugačna; gospodarstvo je v zatonu, večina nekdanjih jeklarskih delavcev pa na cesti, med drugimi tudi Gary, ki se bori za skrbništvo nad svojim sinom ter Dave, ki ga načenja slaba samopodoba. Dvojica v želji po hitrem zaslužku pride na idejo, da bi s skupino znancev izvedla moški striptiz, ki bi celo presegel slovite Chippendales, saj bi v slačenju šli “do nazga”. The Full Monty se ponaša z zapletom, ki bi ga čezlužniki spremenili v ceneno seks komedijo z obilico vulgarnih šal, bebave golote in različnih ogabnosti, toda režiser Peter Cattaneo in scenarist Simon Beaufoy namesto tega ustvarita toplo, očarljivo in predvsem sila duhovito komedijo, ki motiv slačenja uporabi v namene prikazovanja posledic lažnega mačizma, objektiviziranja ljudi in predvsem moškega soočenja z lastnim ranljivim egom. Vse to film doseže s kombinacijo odličnih igralskih predstav (prednjačijo predvsem Robert Carlyle, Tom Wilkinson in Mark Addy), posrečenega življenjskega humorja, pričakovano čudovitega izbora seksi glasbe ter močnega čuta za naslavljanje resnih družbenih problematik kot so brezposelnost, depresija in impotenca. Kot celota je The Full Monty izredno zabaven film, katerega priljubljenost je vsekakor razumljiva, vendar pa ima svoj delež manjših težav kot so nekateri nedodelani liki in stranske štorije, ki se ne razvijejo v nič, kar bi bistveno vplivalo na osrednji zaplet filma. The Full Monty je tako nepopolna, vendar obenem izredno šarmantna komedija, ob kateri se lahko gledalec iskreno nasmeji in potoči kakšno solzo.