Biti vladni vohun ni preprosto delo; ne zgolj zaradi narave svojega poklica, ampak tudi zato, ker se ti tekom časa preoblikuje nov pogled na svet, kjer je prvo pravilo zgolj to, da ne smeš zaupati nikomur. Toda kaj se zgodi, ko ne moreš zaupati nekomu, ki je usposobljen za to, da manipulira zaupanje? Takšna je namreč kočljiva situacija, v kateri se znajdeta zakonca Woodhouse, ki sta zaposlena kot vohuna pri britanski obveščevalni službi; George (Michael Fassbender) nekega večera od kolega prejme sled o morebitnem “krtu” znotraj agencije, ki je hkrati pripravljen izdati svojo domovino in med glavnimi osumljenci se znajde tudi njegova žena Kathyrn (Cate Blanchett), zato se je prisiljen odločiti, če bo pri izpolnjevanju zaupane misije odkritja izdajalca poslušal svojo zvestobo domovini ali ljubezen do žene. Black Bag je v zadnjem letu dni že drugi celovečerec vsestranskega Stephena Soderbergha, ki navkljub navidez epski vsebini z vohuni, izdajalci, dvojnimi igrami in reševanjem sveta pred popolno katastrofo tokrat ne cilja visoko; Soderberghov film je nepretenciozna, sproščena, duhovita in napeta vohunska kriminalka, ki ima na svoji strani bogat igralski ansambel (četudi je s tega vidika težko govoriti o sapo jemajočih predstavah), živahen tempo, ravno dovolj zapleteno kot tudi kratkočasno zgodbo ter peščico zanimivih preobratov, ki sicer gledalcu ne bodo predstavljali kakšnega večjega presenečenja. Black Bag je obrtniško spreten film, katerega edini namen je zabavati gledalca in to mu tudi bolj ali manj uspe, žal pa filmu za kakšen globji vtis primanjkuje bolj poglobljena vsebina in eksperimentalna ambicioznost, ki Soderberghu sicer ni tuja, vendar pa tokrat očitno z njo ni želel imeti opravka. Kar pa ni nujno nekaj slabega; včasih prija videti film, ki želi sproščati in nič več kot to in Black Bag je takšne vrste izdelek.