Akcijski triler The Accountant, ki je v ospredje postavil avtističnega matematičnega genija Christiana Wolffa (Ben Affleck), ki pod krinko računovodskega podjetja ureja umazane posle za nekatere največje zločinske organizacije, je bil pred dobrimi desetimi leti nepričakovana uspešnica, kar je seveda takoj sprožilo ugibanja o njegovem nadaljevanju. To je na velika platna prišlo šele letos, ko se velja vprašati, če je zapuščina filma res tako močna, da si lahko privošči kar deset let trajajoč “dopust”; The Accountant 2 že v uvodnih kadrih ne skopari z nasiljem, saj neznani napadalci izvedejo atentat na direktorja Ministrstva za finance, kar sproži preiskavo s strani agentke, ki je prisiljena skleniti zavezništvo z Wolffom in njegovim odtujenim bratom Braxom (Jon Bernthal), da bi našla odgovorne za napad. Nadaljevanje filma, ki ga je znova ustvaril duet režiserja Gavina O’Connorja in scenarista Billa Dubuqueja, kar pomeni, da bo gledalcem servirano tisto, kar pričakujejo; kombinacijo brutalne akcije, spletk, mačizma in humorja, kjer slednji temelji predvsem na izvrstni kemiji med glavnima igralcema Affleckom in Bernthalom. Slednja sta tudi daleč najboljši del filma, ki je sicer pod črto izredno solidna in kratkočasna starošolska akcija, pri kateri pa je za gledalca najbolje, če ne razmišlja preveč o absurdni zgodbi, polni za lase privlečenih zapletov in osladnih naključij. Na srečo je film s količino neumnosti dokaj zmeren s svojo dozo neumnosti ter presenetljivo veliko časa nameni razvoju osrednjega lika, kar pripelje do tega, da se gledalec nikoli ne dolgočasi, filmu pa je v veliko pomoč tudi to, da se nikoli ne jemlje preveč resno. K temu prištejmo še atraktivne akcijske prizore, ki naklonijo pravo dozo jeklene brutalnosti (četudi je zaključni spopad zelo medel), iz tega pa sledi sklep, da je The Accountant 2 presenetljivo zadovoljivo nadaljevanje, ki najverjetneje ne bo pustilo nekega trajnejšega vtisa, vendar navkljub temu ponuja dovolj razlogov za sprošen večer ob grizljanju kokic.