Za boljše razumevanje popolne brezciljnosti in obupno pretenciozne mentalne masturbacije psihološkega trilerja Hurry Up Tomorrow se zdi najbolj primerno opisati prvih trideset minut filma. Priljubljeni pop pevec The Weeknd (s pravim imenom Abel Tesfaye), ki igra fiktivno različico samega sebe, se z vajami za glasilke pripravlja na nastop, medtem ko njegova duševno bolna oboževalka Anima (Jenna Ortega) zažge hišo svojih staršev in se odpravi na koncert. Weeknd nastopi, se s svojim managarjem Leejem (Barry Keoghan) odpravi na noč žuriranja, popivanja in jemanja drog, medtem ko se Anima še vedno vozi po mestu in čaka na začetek naslednjega pevčevega koncerta. Vse opisano, kar bi vsak kompetentno narejen film uspel razviti v slabe četrt ure, se v pričujočem mrtvilu vleče skozi serijo dolgih, obupno ponavljajočih in osladno kvaziartističnih prizorov, katerih edini namen je (očitno) to, da hranijo Weekndov orjaški ego in po nepotrebnem raztegujejo dolžino že tako plitke in dolgočasnega filma. V podobno utrujajoči maniri mine tudi preostanek tega zmazka; Hurry Up Tomorrow sicer premore nekaj trenutkov vizualne kreativnosti, pristne surrealne atmosferičnosti in pričakovano dobre pevčeve glasbe, vendar pa je kot celota dolgočasna, emocionalno mrtva in lenobno klišejska izguba gledalčevega časa, ki najverjetneje ne bo prepričala niti najbolj zagrizenih Weekndovih oboževalcev. Zgodba filma je nedodelana in napolnjena z osladnimi dialogi na temo trpljenja, obsedenosti in cene slave, še toliko slabša pa je izbira glavnih igralcev, ki svojim vlogam preprosto nista kos; Weeknd večino časa deluje popolnoma zbegano in prisiljeno emocionalno, medtem ko Ortega s svojo patetično imitacijo trpeče in psihotične oboževalke pri gledalcu prej zbuja posmeh kot pa strah. Hurry Up Tomorrow je še en zgovoren primer filma, kjer tiste pred in za kamero vodi predvsem ego ne pa želja po ustvarjanju.