Ballerina predstavlja stransko poglavje v uspešni akcijski franšizi John Wick in v ospredje postavlja talentirano mlado balerino Eve Macarro, ki je kot otrok priča umoru svojega očeta s strani skrivnostne združbe, imenovane Kult. Ko Eve odraste in je pod okriljem “baletne” šole izurjena za profesionalno morilko, je njen cilj najti odgovore za očetovo smrt, pri tem pa trči ob številne prepreke, med drugim se je prisiljena soočiti s samim Johnom Wickom. Naj bo nemudoma jasno; samostojnega filma o Balerini nismo potrebovali, končni produkt pa prav tako ne uspe docela upravičiti svoj obstoj znotraj franšize, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je Ballerina slab film. Režiser Len Wiseman in scenarist Shay Hatten, ki je med drugim spisal najboljša poglavja v franšizi, poskrbita, da je pričujoči film zelo vzoren “duhovni” spremljevalec filmov o Johnu Wicku, še posebej z vidika atraktivne neo-noir vizualne podobe in znova spektakularnih in vrhunsko skoreografiranih akcijskih prizorov. Filmu je v veliko pomoč tudi glavna igralka, Ana de Armas, ki s pravo kombinacijo srboritosti, telesnih akrobacij in izredno močnega seksapila perfektno utelesi enako ranljivo kot tudi odločno akcijsko junakinjo, ki se sicer ponaša s klišejskim ozadjem, vendar pa zaradi igralkine presunljive kondicije in nasploh močne prezence uspe obdržati gledalčevo pozornost. Zato je nekoliko škoda, da se mora film še vedno zanašati na lik Johna Wicka (tokrat zelo očitno naveličani Keanu Reeves) in ga nekako vriniti v zgodbo, pa četudi film brez njega ne bi niti najmanj trpel. Glede na to, kako so nadaljevanja / stranske zgodbe uspešnih franšiz dandanes vse bolj bleda in nedomiselna, Ballerina postreže s presenetljivo solidno izkušnjo, ki bo (vsaj upajmo) v prihodnje izstopila iz sence Johna Wicka.